BLAŽ SKOK

Arhiv za 'NASVETI STRICA "MAXA"' Kategorija

Minister za gnoj

Objavil BLAŽ SKOK dne 3.02.2011

Po povratku na “rodno grudo” sem, po funkciji gostujočega profesorja, ponovno, poleg ostalih funkcij, poprijel za delo Ministra za gnoj. Živim namreč na kmetiji, moj mandat pa s presledki traja že več kot 15 let. Ja, nekateri smo pač rojeni za opravljanje visokih funkcij.
V časih, ko sem prevzel to funkcijo od starejšega brata, ki je medtem postal dr.ati, sta ministrstvo še vodila dva ministra. Poleg mene se je takrat na ministrskem stolčku stiskal tudi moj brat dvojček Jezusanko. Ta uradno nikoli ni odstopil s funkcije Ministra za gnoj, zato še vedno prejema ministersko plačo v obliki kakšne pečenke, klobas,… tako pač veleva ustava Družinske Republike Kmečke (DRK), ki ji ne gre oporekati. Sam pa to funkcijo še naprej opravljam vestno in natančno.
Ministrstvo za gnoj sestavljajo: konjski sekretariat, oslovski sekretariat, prašičji sekretariat (Tu se zaposleni menjajo najpogosteje. Najbrž je v tem sekretariatu največ afer, zato glave letijo zelo pogosto. Pa tudi njihov drek najbolj smrdi.), kozji sekretariat, pred kratkim ustanovljeni kravji sekretariat in drugi manj udarni sekretariati.

konjski sekretariat

konjski sekretariat

oslovski sekretariat

oslovski sekretariat

prašičji sekretariat s svežimi praktikanti

prašičji sekretariat s svežimi praktikanti

kozji sekretariat

kozji sekretariat

kravji sekretariat

kravji sekretariat

Poglavitna funkcija Ministra za gnoj je, sanacija ekskrementov in kakopak tudi birokratske zadeve. Na primer, ko Družinska Republika Kmečka (DRK) zaprosi za kmetijske subvencije v uniji Slovenija. V ta namen je sklican vrhovni svet. Tam imam pri točki dnevnega reda, kjer se razpravlja o podatkih količin “pridelanega” gnoja, kot minister seveda, glavno besedo. Da ne pozabim omeniti, sicer imata glavno besedo vseskozi premier minister Fotr in predsednica računskega sodišča ter ministrica večih področij Mama.
Delo ministra za gnoj je naporno, tako psihično kot fizično. Opraviti z enormnimi količinami ustvarjenega dreka pač ni lahko. Še posebej naporno je, kadar ob začetku delovnega dne v sekretariatih ne izgleda zelo posrano in se kasneje izkaže, da so uslužbenci sekretariatov, ti mimogrede ne delajo nič le požirajo enormne količine krme, drek popolnoma potlačili ter ga sploščili v velike in težke plošče, ki jih je nato potrebno košček za koščkom odstranjevati. Ja minister le tako lahko pride sekretariatnim zadevam čisto do dna. Je pa pričakovati lažje delo, če se drek v sekretariatih neprikrito bohoti. To namreč pomeni da je delo sekretariatov transparentno in drek najbrž ni potlačen. Seveda pa to še zdaleč ni pravilo. A vendar je potrebno omeniti tudi, da uslužbenke in uslužbenci niso sami odgovorni za ustvarjen drek. Za dobre pogoje pri ustvarjanju dreka so nedvomno odgovorni vsi od premierja ministra Fotra naprej. Razen mene seveda, ker sem sam minister za gnoj, se namreč za ustvarjen drek ne čutim krivega.

prva faza ustvarjanja dreka

prva faza ustvarjanja dreka

Poleg ministrovanja na ministerstvu za gnoj, pa si že urejam pisarne ministerstva za družino, saj bom aprila začel z ministrovanjem tudi v tem sektorju. Verjetno je tudi to področje zelo zahtevno, a vendar, tu je drek vedno vsaj lepo zapakiran, pa še na sekretariatu za plenice bo zaenkrat zaposlena le direktorica Zofi. Sedaj sem soočen le še s problemom, kako po dobrih 15 letih ministrovanja, katerega delo je bilo s strani premierja ocenjeno z odlično oceno, podati odstopno izjavo ter ga prepričati, da le to tudi sprejme.
Zaenkrat imam dva scenarija. Scenarij A je, da bom predlagal novega kandidata, katerega ime sem že omenil in je na tem področju prav tako zelo izkušen, to je Jezusanko. Sicer je ta izven stroke že kar nekaj let, a ne gre prezreti dejstva, da je v preteklosti že uspešno saniral prenekatere sekretariate, da omenim le zloglasni Dašijev svinjak ter Mekicin kozjak. Težava pa je le v tem, da bo tudi Jezusanko junija postal minister za družino.
Zato bo po vsej verjetnosti prišel v poštev scenarij B. To pa je, da umetno ustvarim afero in s tem prisilim predsednico računskega sodišča Mamo, da predlaga mojo razrešitev premier ministru Fotru. Ker ministerstvo v kratkem potrebuje novo opremo za delo, bi lahko to bila enkratna priložnost. Razmišljam, da bomo na razpisu izbrali najdražjega ponudnika samokolnic in vil z vso dodatno opremo in konfiguracijo. Ja, to kajpak mora zaleči!

oprema potrebna menjave

oprema potrebna menjave

A vendar, za kovanje načrta imam še kar nekaj časa, saj šele aprila odhajam nazaj na Filipine, kjer bom slavnostno sprejel delo ministra za družino… no, naj se zgodba nadaljuje takrat…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 4 komentarjev »

KAN KAN

Objavil BLAŽ SKOK dne 31.10.2010

Kot sem že omenil se je vse pričelo s težavami z vizo, ki sva si jo hotela urediti še na Filipinih (Davao City), ko sva bila prisiljena spremeniti potek poti. Z ladjo namreč brez vize nisva mogla pluti do Manada (Indonezija). V sili razmer sva morala izbrati najcenejši let (Gensan-Manila-Kota Kinabalu) in po nekaj urnem letu pristala v mestu Kota Kinabalu v Maleziji. Tu sva se zadržala dva dni saj sva si morala urediti vizo. Na najino veliko presenečenje z urejanjem le-te ni bilo nikakršnih težav. Glavno birokracijo sva uredila v roku pol ure nakar sva za “pripopanje” vize v potni list čakala en dan. Med tem sva raziskovala miniaturno, dokaj moderno, mestece in bila redne stranke pri arabskih prijateljih, ki so nama pripravljali okusne in zelo poceni obroke… s poudarkom na poceni, gre namreč za nizkoproračunski projekt imenovan “ne vem kaj jutri dan prinese”. Prav vse se podreja stanju na bančnem računu, ki glede na zalogaj poti nikakor ni ugleden. Zato sva sloganu dodala še “less money, more funny”. V Kota Kinabalu sva za nočitev odštela 2€/noč. Soba je bila temu primerno luksuzna, brez oken, z razmajanimi restantskimi pogradi in zelo malo maneverskega prostora, a s “high speed” ventilatorjem in zajtrkom. Pri enemu od njih je Jezusanko opravičil sloves čudodelca… v videu se lahko prepričate o Jezusovih nadnaravnih sposobnostih…

http://www.vimeo.com/16305673

Po pridobitvi vize sva se takoj odpravila na deveturno avtobusno vožnjo proti mestu Tawau od koder sva s trajekti zaplesala KANKAN in sicer NunuKAN – TaraKAN. V Tarakanu sva, sicer nerada, sprejela odločitev, da do Surabaye spet poletiva saj je cena letalske vozovnice enaka ceni ladijske, hrana na ladji, na kateri bi prebila 4 dni, pa po informacijah vsaj trikrat dražja kot na kopnem. To pa bi pomenilo smrtni udarec najinemu slabotnemu budgetu. A tudi polet je bil, predvsem za vedoželjnega Janka, zelo poučna izkušnja…

http://www.vimeo.com/16305738

Opozorila turistične informacijske pisarne:

V Kota Kinabalu sva obiskala turistično informacijsko pisarno, kjer sva hotela pridobiti podatke o voznih redih avtobusov, trajektov,… ko sva ji predočila načrt poti je deklica postala skrajno presenečena, saj do sedaj še ni srečala popotnike, ki bi se iz Kota Kinabalu-ja podali v Indonezijo z zemeljskimi prvoznimi sredstvi. Razlog, zakaj vsi iz Kota Kinabaluja poletijo direktno v Indonezijo, so tudi ugrabitve turistov. Zadnja ugrabitev se je sicer zgodila dve leti nazaj a vendar duh piratov še živi. Pot prečkanja malezijsko-indonezijske meje poteka namreč okrog območja kamor še dosežejo Zamboanški poredni fantje in so se v preteklosti že dogajale piratske akcije. Naknadno sva pridobila tudi bolj optimistične informacije od cimra v hostlu. Živi namreč na tem območju in kot nama je dejal je možnost ugrabitve izjemno majhna. In podala sva se na to pot ter po rahlo utrujajoči, a zelo zanimivi poti prispela v mesto Tawau (Malezija). Od tam sva nadaljevala pot s čolnom na otok Nunukan, kjer sva ostala dva dni. Od tam pa še z enim čolničkom do otoka Tarakan. Oba otoka ležita na območju vzhodnega Kalimantana (Indonezijskega dela Bornea). V Tarakanu sva se odločila za ponovni polet do Balikpapana (Kalimantan) in od tam do Surabaye (Java) saj je, kot že omenjeno, cena leta enaka ceni ladijske vozovnice.

Silebriti od avtobusne postaje naprej:

Iz mesta Kota Kinabalu sva odrinila z avtobusom. Že pri prihodu na terminal avtobusne postaje sva ugotovila, da nama na poti nikakor ne bo dolg čas. “Agenti” podjetij, ki ponujajo avtobusne prevoze, naravnost ponorijo ko opazijo sveže obraze. Vse skupaj naju je spominjalo na dokumentarne serije o hijenah in jastrebih na Diskoveri čenl.1 V aziji bledoličnežem res ni težko biti zvezda. 2
Kljub temu, da sva vse “agente” kar se le da hitro odslovila, si naju je eden od njih brez najine odobritve, kaj hitro prisvojil in preden sva pri okencu povedala najine želje, je že zmagoslavno razlagal zaposlenim, da sva midva sad njegovih marketinških manevrov, kar naju je stalo dodatnih 10 malezijskih ringittov. Zgodba se je, s koketiranjem taxista še preden sva izstopila iz avtobusa, ponovila v mestu Tawau… in potencirala na otoku Nunukan, kjer sva morala opraviti vrsto intervjujev (pisnih-vprašalnik) in fotografiranj z lokalnimi mladci. Malo manj prijetno je bilo srečanje lokalnega norčka z velikim razpoloženjskim razponom (od radosti do jeze). Ta nama je sledil kot senca in naposled so ga od naju odgnali “lokalci” in nama s kazalcem poševno položenim na čelo pokazali za kakšnega “kalibra” gre.

med pisnim intervjujem

med pisnim intervjujem

Udobje na avtobusu (relacija Kota Kinabalu-Tawau):

Pot z avtobusom je bila dokaj udobna do polovice, ko je sledil postanek v gorskem počivališču native dizajna in seveda svojevrstno ureditvijo, kot velja za večino takšnih ali drugačnih javnih prostorov. Nadela sva jim titulo: vse po HACCP standardih. Po postanku je sledil rahel šok saj sva ob vrnitvi na avtobus opazila, da se je prostor pri najinih sediščih močno zmanjšal. Spredaj sedeča sopotnika sta namreč izkoristila najino neprisotnost in si svoja sedišča preoblikovala v “skoraj” ležišča. Kljub očitnemu negodovanju oblike njunih sedežev nista spremenila, eden od njiju nama je sicer dajal občutek da ga malenskost peče vest a kljub temu se svojemu udobju ni mogel odreči med tem ko je drugi ostal povsem hladnokrven.

Janko je kljub pomanjkanju prostora ohranjal mirno kri in dobro razpoloženje...

Janko je kljub pomanjkanju prostora ohranjal mirno kri in dobro razpoloženje...

Narko inšpekcija:

Pred vstopom na indonezijsko ozemlje (Nunukan) je sledil še pregled narko inšpekcije. Policist je svoje delo opravil strogo in profesionalno ter vse skozi dajal vtis velikega poznavalca substanc, ki jih nosiva v potujoči lekarni. Najbrž ni niti vedel kaj natančno vsebujejo škatljice z zdravili, a moral je delovati profesionalno preden nama je vzkliknil “welcome to Nunukan”.

...zaskrbljeno sem spremljal delo narko inšpekcije...

...zaskrbljeno sem spremljal delo narko inšpekcije...

Porno soseda:

V Nunukanu sva imela tudi nekaj sosedov. Ena izmed njih je bila mlada Indonezijka, ki se nama je predstavila kar z njenim video materialom. Glede na njihovo konzervativnost in muslimansko vero naju je skrajno presenetila, ko nama je, brez kakršnega koli povoda začela kazati njen foto video materjal shranjen na njenem telefonu. Videla sva marsikatero podrobnost iz njenega intimnega življenja. Vse je kazala z navdušenjem in pospremila z navdušujočim smehom. Po njenih reakcijah sodeč sva ugotovila, da je bila na svoja umetniška dela zelo ponosna. Seveda sva tudi sama prispevala nekaj k njeni foto zbirki… a le v obliki skupinske fotografije sosedov.

Hotel z zajtrkom v Tarakanu:

V hotelu v Tarakanu (za “deLux” hotel se to spodobi) sva bila poleg nočitve deležna tudi zajtrka. Na mizi so se bohotile sladke štručke in skodelice napolnjene s čajem ali kavo. Izbiri slednjih sva namenila največ časa, saj sva pri razburljivem iskanju kar tekmovala kdo bo v skodelici dobil manj mesnega dodatka – slastnih mravljic. Mimogrede, hitrost teh indonezijskih mravljic je od 130 do 200 metrov na uro. Raziskavo sem opravil med popoldanskim počitkom.

Mravlja tudi v štručki?

Mravlja tudi v štručki?

Pričaj Srbski in razumel te bo celi svet:

Po nekaj dnevnih izkušnjah v Maleziji in Indoneziji, kjer jim je angleščina “španska vas”, sva morala ovreči vsesplošno trditev “pričaj srpski i razumjet če te cjeli svet”. Po hudih naporih, ko sva hotela kakršnekoli informacije zaman pridobiti s komuniciranjem v angleškem jeziku, sva iz spomina izbrskala splošno znani rek ter vsa optimistična začela komunicirati v srbskem jeziku. Žal je ta hipoteza padla v vodo že po nekaj poskusih. Od takrat naprej z domačini komunicirava v slovenskem jeziku. Debate so izjemno zanimive. Včasih se z določenimi “lokalci” zaklepetava v dolge diskusije, mnenja se kar krešejo. Neznanje angleščine tukajšnjih domorodcev marsikdaj poskrbi tudi za dobro rekreacijo. Na vprašanja “kje je to ali ono” skoraj vsak usmeri kazalec v drugo smer. Po vsem tem so “šnelkursi” indonezijskega jezika vse pogostejši…

...tudi urejanje letalske karte je potekalo po balkansko...

...tudi urejanje letalske karte je potekalo po balkansko...

Đeki čen policaji:

Ob sprehodu po mestu Tarakan naju je pot zanesla tudi mimo policijske postaje. V pisarni je bilo nagnetenih veliko število policistov, ki so, ko so naju opazili, začeli veselo pozdravljati. Ustavila sva se in poklepetala z njimi, seveda v slovenskem jeziku. Dolgo jih nisva hotela motiti saj je bil ravnokar na sporedu večerni film. Ob vprašanju kaj gledajo so vsi v en glas začeli navdušeno vzklikati “đeki čen, đeki čen”. Seveda so bili vseskozi bolj kot ne resni kar se za može postave tudi spodobi. Le pri “foto sešnu” so se malenkost sprostili. Nato sva jih pustila da v miru nadaljujejo s svojim delom.

Policisti med delom

Policisti med delom

Hočete podaljšanje penisa? Pojdite na tržnico v mestu Tarakan…:

…kjer sva srečala “čarovnika”, ki je s pomočjo pijavk podaljševal moški ponos. Opremljen s strokovno literaturo je deloval izjemno profesionalno kar dokazuje tudi množica daljšega kurca željnih fukačev, ki so se nagnetli okoli njegove “pisarne” in kar požirali njegove nasvete. Debate so bile videti resne in dramatične. Najbrž je mojster imel na tržnici le informacijsko pisarno saj nisva videla kako potekajo tovrstne terapije.

želite daljšega...

želite daljšega...

Lou bađet:

Ker nama stanje na računu ne omogoča obiskovanja raznoraznih dragih turističnih atrakcij sva se odločila da najina pot zajema le pohajkovanje po določenih krajih in spoznavanje ljudi in njihove kulture. Edini namen pokonzumiranja masovnega turizma bova opravila na otoku Bali, če naju bo pot seveda zanesla tja. Rada bi namreč uporabila Hawaii srajce, ki sva si jih kupila že v General Santosu.

Les mani, mor fani:

Premike, prenočitve, hranjenje, itd. izbirava predvsem na podlagi najinega “bogatega” tekočega računa. V težkih trenutkih nama energijo daje slogan “less money, more funny”. Cene nočitev do sedaj so bile naslednje:
- Kota Kinabalu (hostel- 6 posteljna soba 2,5€/osebo + zajtrk – vse po “HACCP standardih”)

soba v Kota Kinabalu

soba v Kota Kinabalu


- Nunukan (baraka s sobami- dvoposteljna soba 1€/osebo– vse po “HACCP standardih”)
...skupna "deLux" kopalnica z WC-jem v Nunukanu...

...skupna "deLux" kopalnica z WC-jem v Nunukanu...


- Tarakan (hotel- dvoposteljna soba 2€/osebo + zajtrk– vse po “HACCP standardih”)
razkošni hodniki hotela v Tarakanu

razkošni hodniki hotela v Tarakanu


- Surabaya (hotel – soba z mini zakonsko posteljo 4€/osebo + zajtrk– vse po “HACCP standardih”)
Janko je bil nad razkošjem v Surabayi navdušen

Janko je bil nad razkošjem v Surabayi navdušen


- Batu (hiša – for free)

Cenam primeren je bil tudi luksuz v omenjenih bivališčih (izjema je Batu, kjer je cena prenočitve obratno sorazmerna z luksuzom).

Trenutno se nahajava na hribovitem območju vzhodne Jave, v mestu Batu. Kjer nama poleg blagodejne klime prija tudi zastonj prenočitev, saj sva na obisku pri družini, kjer je Janko pred štirimi leti negoval orhideje na njihovi orhidarni. Nadaljevanje sledi…

KAN KAN slike (Pictures)

  1. Posledica bele barve kože je tudi ekspresno višanje cen. Očitno je, da hočejo kar največ iztržiti iz denarja polnega in izgubljenega belca. Ker sva midva le izgubljena belca z neuglednim stanjem na bančnem računu sva temu primerno vedno trda pogajalca. Morava se pohvaliti, da sva pri tem zelo uspešna saj se je velikokrat celo zgodilo, da sva za določene storitve plačala manj kot sicer računajo domačinom. Ja … “less money, more funny” []
  2. Ena od razlik, ki jo opazimo ko se iz Filipinov prestavimo v Indonezijo je tudi način pozdravljanja osebkov bele rase. Na Filipinih te na ulici zasipajo s pozdravi “hey Joe”. V indoneziji pa se poslužujejo pozdrava “hello mister”. Podobnost najdemo v tem, da je pripadnik bele rase povsod velika zvezda. []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, MALEZIJA-INDONEZIJA 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 4 komentarjev »

Jebiveter

Objavil BLAŽ SKOK dne 17.09.2010

Po dolgem času se spet javljam. Še sem živ! Res je, bilo je težko, še posebej dva izmed preteklih koncev tedna a preživel sem. V enem sem bil povabljen na ekskurzijo v Lake Sebu (pod organizacijo STI koliđa za njegovo častitljivo 27 obletnico). Druščina zaposlenih na STI koliđu je poskrbela, da je bil enodnevni izlet skoraj nepozaben. Skoraj nepozaben zato, ker je polovica dneva zaradi nenavadnih okoliščin zapustila moj spomin. Razloge za to sem, po temeljiti raziskavi naslednji dan, pripisal filipinskemu rumu Tanduay-ju. Prišlo je do tako imenovanega efekta “splošne anestezije”1 . Efekt je bil toliko močnejši, ker v želodcu ni bilo nobenega borca (riža,…), ki bi se junaško spoprijel s Tanduay-em. No, tudi če bi bil prisoten je bila invazija Tanduay-a tako enormna in intenzivna, da ni bilo nikakršne možnosti za zmago.

Priprave na splošno anestezijo... pacienti smo začeli dozirati anestetik Tanduay

Priprave na splošno anestezijo... pacienti smo začeli dozirati anestetik Tanduay

Vrhunec dneva, poleg plesa, ki sem ga odplesal s tradicionalnimi plesalkami (to sem izvedel šele naslednji dan, ko sem dobil v vpogled pod krinko napravljen video posnetek), prevažanja na strehi Jeepneya,… je bil zip line. Adrenalinski spust 200 metrov visoko nad kanionom. Na srečo takrat še nisem doživel napada Tanduay, saj bi najbrž v dolino spustil kakšno znamenje.

(Slovenia Got Talent – trenutki ko je anestezija še prehajala iz lokalne v splošno)http://www.vimeo.com/14981045
(Zip line, Lake Sebu) http://www.vimeo.com/14980108

Izlet v Lake Sebu (27 obletnica STI College) (Pictures)

Dan je bil, kot že rečeno, poln adrenalina a vendar je bil to šele uvod v naslednji adrenalinski vikend, ko je bila na sporedu tridnevna avantura na drugi konec Mindanaa v mesto Cagayan de Oro.
Zaradi podaljšanega vikenda se je pot začela v petek ob devetih zjutraj, ko sva s Cathy odrinila iz General Santosa. Še pred odhodom je sledila sprememba načrta poti in izbor daljše in manj nevarne trase, ki vodi v Cagayan de Oro. Na krajši namreč ni priporočljivo potovati z belim pripadnikom Homo sapiens sapiens. Vojščaki na kontrolnih točkah, ki stražijo vhode na določena območja, te namreč lahko hitro izdajo porednim fantom, ki te prav tako hitro posvojijo za nedoločen čas. Gre za skupno podjetje v katerem se odlično dopolnjujeta administracija (kontrolne točke) in operativa (poredni fantje).

A tudi daljša pot skriva v sebi nemalo razburljivosti. Poleg tega tudi tu nisem bil povsem prepričan, da na kontrolnih točkah ne bodo naredili kakšne reklamne akcije do porednih fantov. Na srečo tega ni bilo, sem bil pa zato deležen druge vrste “zadevanja” z adrenalinom. In sicer tri urne nočne vožnje (od skupno 11 urne vožnje v eno smer). Noč naju je namreč, kljub zgodnjemu štartu, prehitela. Vožnjo ponoči sem poimenoval “boli te kurac”2.
Promet, posebej ponoči, je odlična izbira za presenečenj in adrenalina željne junake. Dodatno vrednost popotovanja pa dobimo, če za krmilo posadimo, pravil (raz)vajenega, pilota slovenskega3 porekla.

Ob dnevni vožnji še junak...

Ob dnevni vožnji še junak...

Nočna vožnja sicer ni nič kaj posebnega, če seveda ne upoštevamo določenih “malenkosti”. Prva izmed teh so dela na cesti. Sam sem vajen, in to tudi vedno brezpogojno pričakujem, da je zaprtje enega izmed voznih pasov, zaradi npr. globokega jarka, naznanjen že mnogo prej ter še opremljen z lučmi. Skratka označeno do tolikšne mere, da lahko ignoriraš označbe le ob napadu, omenjenem pri moji ekskurziji v Lake Sebu.
Pričakoval sem preveč, saj je stvar urejena po principu “boli te kurac”4.

Tablica presenečenja... ti ti šaljivci ti, prej pa ne duha ne sluha (predvidevam, ker dela potekajo podnevi tudi opozorilo posledično prilagodijo le dnevnim razmeram)

Tablica presenečenja... ti ti šaljivci ti, prej pa ne duha ne sluha (predvidevam, ker dela potekajo podnevi tudi opozorilo posledično prilagodijo le dnevnim razmeram)

Označba je, kot se spodobi, neposredno pred deloviščem. Luči, ki označujejo kritično točko cestišča so pa le luči tvojega avtomobila, če jih seveda imaš (in ko luči na prevoznem sredstvu imaš je dobro, da le te tudi delujejo). Tu veliko prevoznih sredstev luči le ima. A kljub nedelovanju velike zaskrbljenosti, s strani lastnikov teh nevidnih puščic, ni čutiti.

Ker je na cesti poleg avtomobilov tudi veliko motorjev in triciklov je prehitevanje sestavni del cestnih manevrov. Kljub popolni koncentraciji ob izvajanju le teh človeku ni ravno vseeno, ko naenkrat zazna, da se mu pribljižuje ogromen tovornjak katerega luči “svetijo” črno. Večina ogromnih zverin uporablja to vrstno osvetljavo. “Dobro” sem si dejal, “ne prehitevaj, in vse bo OK”. Spet sem pričakoval preveč, tisti, “črno osvetljeni”, ne štedijo niti s prehitevalnimi manevri. Ja, ljudje tu so pač sproščeni, veseli in neobremenjeni. Tresavica in povešena spodnja čeljust pa je za nas, zdresirano vrsto, najmanj kar staknemo pri tej terapiji. In kot da še to ni dovolj… tudi vožnja za tovornjakom (še posebej v klanec) ni najbolj prijetna. Nikdar ne veš, če bo pošiljka nameščena na priklopniku ali kar celotna kompozicija, naekrat spremenila naslov dostave in ti pristala v naročju. Včasih se zdi, da manjka le rahel tresljaj do “eksplozije zabave”. S tem se seveda postavlja večna dilema nočne vožnje: Tvegati s strategijo od spredaj (prehitevanje) ali od zadaj (sledenje).

Prodamo tovornjak v odličnem stanju primeren za takojšnjo uporabo...

Prodamo tovornjak v odličnem stanju primeren za takojšnjo uporabo...

Tudi tricikli imajo sposobnost, hitrega prikazovanja. To sposobnost jim prav tako daje črna “svetloba”, katero oddajajo njihove luči. Včasih se zgodi, da oddajajo belo svetlobo. A le na sprednjih lučeh, pa še ta je bolj šibkega značaja in malo spominjajo na črnosvetleče se sorodnice. Zatorej sem imel vedno pri roki 7 pesos drobiža v primeru, da naenkrat pristanem v zadnjem delu tricikla poleg ostalih potnikov, vožnjo je namreč treba plačati.

Podnevi še opazen...

Podnevi še opazen...

Seveda je treba kratek hvalospev napisati tudi za lastno prevozno sredstvo. Tudi avtomobil s katerim sva potovala ima svoje izjemne sposobnosti. In to je … Letenje! Krajši polet so omogočili šaljivci, ki pripravljajo cesto za novo preobleko in nevidna opozorila, ki opominjajo na močno poglobljeno cestišče. S poletom sem bil dokaj zadovoljen, malo manj pa s pristankom saj je bil izveden morda malenkost pregrobo a kljub temu uspešno. Tako se je pot nemoteno nadaljevala po trdnih tleh.

Eden izmed primerkov vzletišča in pristajalne steze (prehod iz ceste na poglobljeno golo cestišče velikokrat NI postopno. V večernih urah lahko, pri nezmanjšani hitrosti, to povzroči krajši polet... (še posebej če so izpolnjeni naslednji pogoji: pravil (raz)vajeni voznik+večer+nepripravljenost na presenečenja)

Eden izmed primerkov vzletišča in pristajalne steze (prehod iz ceste na poglobljeno golo cestišče velikokrat NI postopno. V večernih urah lahko, pri nezmanjšani hitrosti, to povzroči krajši polet... (še posebej če so izpolnjeni naslednji pogoji: pravil (raz)vajeni voznik+večer+nepripravljenost na presenečenja)

Table pred deloviščem jasno nakazujejo smer v kateri moramo nadaljevati vožnjo? Mogoče še sreča, da se jih zvečer ne vidi...

Table pred deloviščem jasno nakazujejo smer v kateri moramo nadaljevati vožnjo? Mogoče še sreča, da se jih zvečer ne vidi...

Po 11 urah je bil cilj dosežen brez fizičnih poškodb in že sem se veselil, da je isto pot potrebno opraviti tudi za vrnitev v General Santos.

Vsak zahteven podvig zahteva tudi svoje zaključno poročilo. Rezultati so me kar malenkost presenetili, česar pa sem tako in tako že vajen. Skupaj 22 ur vožnje, potniki nepoškodovani z rahlim glavobolom od večurne napetosti, število zaznanih prometnih nesreč na celotni poti (0), hormon sreče ob uspešni vrnitvi na najvišji možni ravni. Prav tako je zanimiv podatek, da je na filipinskih cestah izjemno malo smrtnih žrtev (vsaj uradno). Cestna pravila so jasna: pravil na cesti ni, pazi le nase in posledično bodo varni tudi ostali. Vožnja je zaradi strogih nepravil vedno izvedena s popolno koncentracijo, saj je seveda treba preživeti. Ob uspešni vrnitvi nazaj v General Santos in sestopu izza volana sem se tako lahko le še glasno vprašal: “Le zakaj so potrebna pravila in omejitve?”

(Posnetek vključuje po večini le dnevno dogajanje na varnih delih ceste, ko je bilo ozračje še dokaj sproščeno. Nočne pripetljaje zaradi tresočih rok in mehkih kolen nisem uspel posneti… razen zaključek posnetka, ko je ob močnem nalivu vožnja potekala zelo počasi, pa še to je bilo nazaj grede v bližini General Santosa, kjer je verjetnost presenečenj (dela na cesti, “črno svetleče” luči, itd.) precej manjša. Glasbena podlaga ni bila izbrana s kakšnim posebnim namenom ampak je le naključje trenutka…)

http://www.vimeo.com/14992884

“Življenje je najbolje prepustiti, da teče po principu kaosa!”, sem si rekel Hoch lebe Freiheit…

Pot v Cagayan de Oro (Pictures)

  1. Anestezija (iz grških besed αν- (an-) – »brez« + αἲσθησις (aisthesis) – »zaznava«) je prekinitev čutne zaznavnosti. Anastezija je lahko spontana (zaradi nevroloških obolenj) ali pa terapevtska. V slednjem primeru je lokalna, če jo dosežejo z infiltracijo določenega področja ali odvodnega živca, in splošna, če jo spremlja izguba zavesti. Izjemoma je v rabi trajna anestezija z alkoholiziranjem ali s prekinitvijo živčnih poti. []
  2. one of the commonly use Slovenian expression which means: “I don`t care” []
  3. verjetno lahko posplošim in rečem kar evropskega, morda kar zahodnjaškega []
  4. one of the commonly use Slovenian expression which means: “I don`t care” []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 7 komentarjev »

Še naprej se učimo filipinsko – lekcija IV

Objavil BLAŽ SKOK dne 17.08.2010

Na sporedu je naslednja video lekcija, kjer je prikazan način s katerim se pogovarjajo Filipinci. Zahodnjaki se pri pogovoru v večini primerov poleg verbalnih veščin poslužujemo tudi veščin intenzivne gestikulacije, zatorej je pri pogovoru priporočljiv razmak med sogovornikoma vsaj za dolžino sodelujočih udov. Z manjšanjem razdalje med sogovornikoma proporcionalno narašča tudi verjetnost obojestranske povzročitve poškodb.
Filipniski način je neprimerno manj nevaren in utrujajoč. Pri pogovoru običajno mirno stojijo pred teboj (lahko seveda tudi sedijo ali ležijo1) in svoje oziroma sogovornikove besede potrdijo le z odobravajočim dviganjem obrvi in kimanjem z glavo. Kot bi hoteli izreči naslednje enote jezikovnega sporočila: Dragi prijatelj, me sploh razumeš kaj ti govorim? ali Ja, vidiš tako je to! ali…
Če pa element izvajajo ob poslušanju sogovornika tudi: Prav imaš prijatelj! ali Razlagaj naprej, govoriš popolnoma nerazumljivo! ali…
Tudi sam sem začel intenzivno trenirati tovrstno tehniko pogovora, zato vam v novi video lekciji želim pokazati do sedaj pridobljene veščine. Kako mi uspeva, če sploh, bodo znali povedati predvsem tisti, ki so imeli s Filipinci že opravka2

http://www.vimeo.com/14203936
  1. pri ležeči ženski je ta element še posebej razveseljujoč []
  2. na primer prijateljica Živa, ki mi je tudi dala idejo za novo nastalo lekcijo []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 2 komentarjev »

Naučimo se filipinsko…tretjič

Objavil BLAŽ SKOK dne 5.08.2010

Že kmalu po prihodu sem bil deležen seveda tudi prvega povabila na kosilo s svojimi novimi sodelavci. Kosilo se je začelo na povsem običajen način. Vsak si je izbral svojo jed s porcijo riža.
Nekaj časa smo mirno jedli, dokler niso iz čistega miru začeli sem ter tja švigati najprej pogledi in nato še žlice, od krožnika do krožnika. Z malo presenečenim pogledom sem se postavil v bolj defenzivni položaj, saj sem pričakoval, da bodo kmalu po žlicah začele švigati še pesti. A tega k sreči nisem doživel saj je tovrstno obedovanje tu povsem običajno. V primeru, ko udeleženec pri mizi ugotovi, da je pri izboru hrane napačno precenil svojo želeno glavno jed oz. se mu tudi hrana na ostalih krožnikih zdi interesantna se, brez predhodne najave in seveda tudi brez začudenih pogledov okolice, z žlico napoti proti krožniku soseda ter preveri kakšno srečo pri izboru je imel le-ta.
Sprva se mi je ta navada zdela jako čudna, saj smo zahodnjaki navajeni na “kar je moje je moje, in pika…ne drzni si”, dokler nisem nekoč tudi sam zamočil pri izboru hrane. Takrat sem se seveda z veseljem poslužil filipinskega načina “delimo si z ljubeznijo”.

Ker nam ta navada ne pokaže samo načina hranjenja ampak se v njej skriva kar veliko odgovorov na vprašanja o razlikah med zahodnjaki in azijci sem sklenil, da vam navado v kateri se skriva nemalo simbolike serviram v novi video lekciji.1 Pa dober tek.

http://www.vimeo.com/13898606

Mix slik: STI spoznavni večer, IAESTE vikend,… (Pictures)

  1. Jabolko spora v videposnetku sta dve različni vrsti tune in sicer Mechado ter Hot and Spicy Tuna. []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 21 komentarjev »

Naučimo se filipinsko…drugič

Objavil BLAŽ SKOK dne 21.06.2010

Zahodnjaki se pri reševanje tega problema (kako se prebiti skozi množico ljudi) poslužujemo popolnoma drugega sistema kot Filipinci… končni učinek pri obeh je praviloma enak le da je izguba časa in energije pri zahodnjaku enormno večja… prav tako pri zahodnjaškem načinu obstaja nevarnost poškodb, saj je velika verjetnost, da se kateri izmed udeležencv ne strinja popolnoma z nami… v primeru zapletov se poškodbam morda lahko izognemo, če izvedemo hitro rotacijo sistema iz Zahodnjaškega v Filipinskega…

http://www.vimeo.com/12729663
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 12 komentarjev »

Naučimo se filipinsko

Objavil BLAŽ SKOK dne 19.06.2010

Filipinci se od Slovencev (verjetno kar Azijci od “Zahodnjakov” nasploh) razlikujejo po mnogo stvareh… ena izmed njih je potrpežljivost. V primeru, da je za določeno stvar potrebno počakati nekaj ur bo večina filipincev to prenesla popolnoma mirno…

Ta navada se mi je od začetka zdela skrajno nenavadna. Vajen sem namreč, da v takšnih situacijah telo in glava zahodnjaka reagirata popolnoma nasprotno. Res je , da sem “njihov” šele dober mesec vendar v šoli, trgovini itd. še nisem zasledil zavijajočih se oči, kot da bi si hotel pogledati v notranjost lobanje, skandiranja kletvic, prepira ali celo pretepa… situacija je skrajno zanimiva in seveda poučna za nas “moderne” zahodnjake.

Kot novopečeni profesor (oddelal sem že nekaj predavanj a o tem v eni izmed naslednjih objav…), ki svoje “brezmejno” znanje nesebično predajam na mlade rodove filipinskih študentov čutim potrebo in dolžnost, da tudi vam predam malo filipinske modrosti…

http://www.vimeo.com/12687557
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 8 komentarjev »

Prekleti rumeni Kawasaki

Objavil BLAŽ SKOK dne 13.06.2010

Prečkanje ceste je tu prav tako opravilo posebne vrste.

Najprej je treba strateško dobro določiti kraj prečkanja ceste. Ni najbolje oz. čas jemajoče je, lahko tudi boleče, če za našo pot izberemo del ceste katerega se drži še kakšna druga steza… saj se lahko mimogrede znajdemo na vetrobranskem steklu tricikla, ki je v istem trenutku videl popolnoma isti prazen prostor v verigi glasnih prdulj…

neprimerna točka za prečkanje ceste

neprimerna točka za prečkanje ceste

Ko določimo mesto penetracije sledi prečkanje v osmih fazah. Potrebna je visoka koncentracija in dober reakcijski čas.

Koreografija za prečkanje ceste je sestavljena iz naslednjih korakov:

Prva faza: koncentracija in čakanje na prazen prestor v prometu…

Druga faza: prečkanje prvega pasu vozišča…

Tretja faza: ponovitev prve faze…

Četrta faza: prečkanje drugega pasu vozišča…

Peta faza: ponovitev tretje faze…

Šesta faza: prečkanje tretjega pasu vozišča…

Sedma faza: ponovitev pete faze…

Osma faza: prečkanje četrtega pasu vozišča…

Zaključna faza: seskok in poklon…

Filipinka v akciji (po četrti fazi...)

Filipinka v akciji (po četrti fazi...)

OPOZORILO: V primeru, da je cesta sestavljena iz samo dveh pasov vozišča je nujno potrebno element seskoka izvesti po četrti fazi! Stopnja težavnosti ceste dveh pasov ni nujno manjša a je kljub temu uspešno prečkana štiripasovna cesta neprimerno bolj cenjena prvina…

Po nekaj sekundni popolni napetosti si na drugi strani ceste lahko končno oddahnemo… neprijetno zna biti le v primeru, da se ob popolni relaksaciji po uspešno izvedenih manevrih spomnimo, da smo nekaj nepogrešljivega pozabili v trgovini, službi…

Pri prečkanju ceste obstajajo naslednje lovorike (za njih vem zaenkrat samo jaz):

GRAND SLAM (oz. NATIVE): prečkanje štiripasovnice z uporabo samo dveh faz (koncentracija in prečkanje vseh štirih pasov naenkrat)
MASTERS (oz. ADVANCED): prečkanje štiripasovnice z uporabo samo štirih faz (koncentracija in prečkanje prvih dveh pasov na enkrat ter koncentracija in prečkanje drugih dveh pasov naenkrat)
CHALLENGER (oz. BEGINER): prečkanje dvopasovnice z uporabo samo dveh faz (koncentracija in prečkanje obeh pasov naenkrat)

Idealni pogoji za Grand Slam

Idealni pogoji za Grand Slam

V moji kratki karieri sem osvojil že kar nekaj lovorik kot naprimer: dvakrat zapored osvojeni masters, enkrat osvojeni challenger (bilo bi jih več vendar se po večini udeležujem le grand slamov in mastersov) in enkrat skoraj osvojeni grand slam, katerega pa mi je v zadnjem trenutku preprečil tricikel… rumeni… prekleti rumeni Kawasaki…

mogoče je bil prav tale

mogoče je bil prav tale

Omeniti je potrebno še, da turnirji potekajo le od ponedeljka do petka in sicer od 8-10 in od 16-18.

V bližini večjih nakupovalnih centrov je, kot se za urejen promet na takšnih področjih mesta spodobi, na cesti označen prehod za pešce. Prečkanje ceste na tem delu cestišča pa poteka… na popolnoma enak način kot je opisano zgoraj. Označeni prehodi za pešce so odlični za prihranek časa pri določanju strateške točke prečkanja ceste.

Filipinec v akciji (po šesti fazi...)

Filipinec v akciji (po šesti fazi...)

Mix slik (promet, izlet na nasade ananasa, vrtove Duriana,…)…(Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA" | 4 komentarjev »