BLAŽ SKOK

Arhiv za 'MALEZIJA-INDONEZIJA 2010' Kategorija

KAN KAN

Objavil BLAŽ SKOK dne 31.10.2010

Kot sem že omenil se je vse pričelo s težavami z vizo, ki sva si jo hotela urediti še na Filipinih (Davao City), ko sva bila prisiljena spremeniti potek poti. Z ladjo namreč brez vize nisva mogla pluti do Manada (Indonezija). V sili razmer sva morala izbrati najcenejši let (Gensan-Manila-Kota Kinabalu) in po nekaj urnem letu pristala v mestu Kota Kinabalu v Maleziji. Tu sva se zadržala dva dni saj sva si morala urediti vizo. Na najino veliko presenečenje z urejanjem le-te ni bilo nikakršnih težav. Glavno birokracijo sva uredila v roku pol ure nakar sva za “pripopanje” vize v potni list čakala en dan. Med tem sva raziskovala miniaturno, dokaj moderno, mestece in bila redne stranke pri arabskih prijateljih, ki so nama pripravljali okusne in zelo poceni obroke… s poudarkom na poceni, gre namreč za nizkoproračunski projekt imenovan “ne vem kaj jutri dan prinese”. Prav vse se podreja stanju na bančnem računu, ki glede na zalogaj poti nikakor ni ugleden. Zato sva sloganu dodala še “less money, more funny”. V Kota Kinabalu sva za nočitev odštela 2€/noč. Soba je bila temu primerno luksuzna, brez oken, z razmajanimi restantskimi pogradi in zelo malo maneverskega prostora, a s “high speed” ventilatorjem in zajtrkom. Pri enemu od njih je Jezusanko opravičil sloves čudodelca… v videu se lahko prepričate o Jezusovih nadnaravnih sposobnostih…

http://www.vimeo.com/16305673

Po pridobitvi vize sva se takoj odpravila na deveturno avtobusno vožnjo proti mestu Tawau od koder sva s trajekti zaplesala KANKAN in sicer NunuKAN – TaraKAN. V Tarakanu sva, sicer nerada, sprejela odločitev, da do Surabaye spet poletiva saj je cena letalske vozovnice enaka ceni ladijske, hrana na ladji, na kateri bi prebila 4 dni, pa po informacijah vsaj trikrat dražja kot na kopnem. To pa bi pomenilo smrtni udarec najinemu slabotnemu budgetu. A tudi polet je bil, predvsem za vedoželjnega Janka, zelo poučna izkušnja…

http://www.vimeo.com/16305738

Opozorila turistične informacijske pisarne:

V Kota Kinabalu sva obiskala turistično informacijsko pisarno, kjer sva hotela pridobiti podatke o voznih redih avtobusov, trajektov,… ko sva ji predočila načrt poti je deklica postala skrajno presenečena, saj do sedaj še ni srečala popotnike, ki bi se iz Kota Kinabalu-ja podali v Indonezijo z zemeljskimi prvoznimi sredstvi. Razlog, zakaj vsi iz Kota Kinabaluja poletijo direktno v Indonezijo, so tudi ugrabitve turistov. Zadnja ugrabitev se je sicer zgodila dve leti nazaj a vendar duh piratov še živi. Pot prečkanja malezijsko-indonezijske meje poteka namreč okrog območja kamor še dosežejo Zamboanški poredni fantje in so se v preteklosti že dogajale piratske akcije. Naknadno sva pridobila tudi bolj optimistične informacije od cimra v hostlu. Živi namreč na tem območju in kot nama je dejal je možnost ugrabitve izjemno majhna. In podala sva se na to pot ter po rahlo utrujajoči, a zelo zanimivi poti prispela v mesto Tawau (Malezija). Od tam sva nadaljevala pot s čolnom na otok Nunukan, kjer sva ostala dva dni. Od tam pa še z enim čolničkom do otoka Tarakan. Oba otoka ležita na območju vzhodnega Kalimantana (Indonezijskega dela Bornea). V Tarakanu sva se odločila za ponovni polet do Balikpapana (Kalimantan) in od tam do Surabaye (Java) saj je, kot že omenjeno, cena leta enaka ceni ladijske vozovnice.

Silebriti od avtobusne postaje naprej:

Iz mesta Kota Kinabalu sva odrinila z avtobusom. Že pri prihodu na terminal avtobusne postaje sva ugotovila, da nama na poti nikakor ne bo dolg čas. “Agenti” podjetij, ki ponujajo avtobusne prevoze, naravnost ponorijo ko opazijo sveže obraze. Vse skupaj naju je spominjalo na dokumentarne serije o hijenah in jastrebih na Diskoveri čenl.1 V aziji bledoličnežem res ni težko biti zvezda. 2
Kljub temu, da sva vse “agente” kar se le da hitro odslovila, si naju je eden od njih brez najine odobritve, kaj hitro prisvojil in preden sva pri okencu povedala najine želje, je že zmagoslavno razlagal zaposlenim, da sva midva sad njegovih marketinških manevrov, kar naju je stalo dodatnih 10 malezijskih ringittov. Zgodba se je, s koketiranjem taxista še preden sva izstopila iz avtobusa, ponovila v mestu Tawau… in potencirala na otoku Nunukan, kjer sva morala opraviti vrsto intervjujev (pisnih-vprašalnik) in fotografiranj z lokalnimi mladci. Malo manj prijetno je bilo srečanje lokalnega norčka z velikim razpoloženjskim razponom (od radosti do jeze). Ta nama je sledil kot senca in naposled so ga od naju odgnali “lokalci” in nama s kazalcem poševno položenim na čelo pokazali za kakšnega “kalibra” gre.

med pisnim intervjujem

med pisnim intervjujem

Udobje na avtobusu (relacija Kota Kinabalu-Tawau):

Pot z avtobusom je bila dokaj udobna do polovice, ko je sledil postanek v gorskem počivališču native dizajna in seveda svojevrstno ureditvijo, kot velja za večino takšnih ali drugačnih javnih prostorov. Nadela sva jim titulo: vse po HACCP standardih. Po postanku je sledil rahel šok saj sva ob vrnitvi na avtobus opazila, da se je prostor pri najinih sediščih močno zmanjšal. Spredaj sedeča sopotnika sta namreč izkoristila najino neprisotnost in si svoja sedišča preoblikovala v “skoraj” ležišča. Kljub očitnemu negodovanju oblike njunih sedežev nista spremenila, eden od njiju nama je sicer dajal občutek da ga malenskost peče vest a kljub temu se svojemu udobju ni mogel odreči med tem ko je drugi ostal povsem hladnokrven.

Janko je kljub pomanjkanju prostora ohranjal mirno kri in dobro razpoloženje...

Janko je kljub pomanjkanju prostora ohranjal mirno kri in dobro razpoloženje...

Narko inšpekcija:

Pred vstopom na indonezijsko ozemlje (Nunukan) je sledil še pregled narko inšpekcije. Policist je svoje delo opravil strogo in profesionalno ter vse skozi dajal vtis velikega poznavalca substanc, ki jih nosiva v potujoči lekarni. Najbrž ni niti vedel kaj natančno vsebujejo škatljice z zdravili, a moral je delovati profesionalno preden nama je vzkliknil “welcome to Nunukan”.

...zaskrbljeno sem spremljal delo narko inšpekcije...

...zaskrbljeno sem spremljal delo narko inšpekcije...

Porno soseda:

V Nunukanu sva imela tudi nekaj sosedov. Ena izmed njih je bila mlada Indonezijka, ki se nama je predstavila kar z njenim video materialom. Glede na njihovo konzervativnost in muslimansko vero naju je skrajno presenetila, ko nama je, brez kakršnega koli povoda začela kazati njen foto video materjal shranjen na njenem telefonu. Videla sva marsikatero podrobnost iz njenega intimnega življenja. Vse je kazala z navdušenjem in pospremila z navdušujočim smehom. Po njenih reakcijah sodeč sva ugotovila, da je bila na svoja umetniška dela zelo ponosna. Seveda sva tudi sama prispevala nekaj k njeni foto zbirki… a le v obliki skupinske fotografije sosedov.

Hotel z zajtrkom v Tarakanu:

V hotelu v Tarakanu (za “deLux” hotel se to spodobi) sva bila poleg nočitve deležna tudi zajtrka. Na mizi so se bohotile sladke štručke in skodelice napolnjene s čajem ali kavo. Izbiri slednjih sva namenila največ časa, saj sva pri razburljivem iskanju kar tekmovala kdo bo v skodelici dobil manj mesnega dodatka – slastnih mravljic. Mimogrede, hitrost teh indonezijskih mravljic je od 130 do 200 metrov na uro. Raziskavo sem opravil med popoldanskim počitkom.

Mravlja tudi v štručki?

Mravlja tudi v štručki?

Pričaj Srbski in razumel te bo celi svet:

Po nekaj dnevnih izkušnjah v Maleziji in Indoneziji, kjer jim je angleščina “španska vas”, sva morala ovreči vsesplošno trditev “pričaj srpski i razumjet če te cjeli svet”. Po hudih naporih, ko sva hotela kakršnekoli informacije zaman pridobiti s komuniciranjem v angleškem jeziku, sva iz spomina izbrskala splošno znani rek ter vsa optimistična začela komunicirati v srbskem jeziku. Žal je ta hipoteza padla v vodo že po nekaj poskusih. Od takrat naprej z domačini komunicirava v slovenskem jeziku. Debate so izjemno zanimive. Včasih se z določenimi “lokalci” zaklepetava v dolge diskusije, mnenja se kar krešejo. Neznanje angleščine tukajšnjih domorodcev marsikdaj poskrbi tudi za dobro rekreacijo. Na vprašanja “kje je to ali ono” skoraj vsak usmeri kazalec v drugo smer. Po vsem tem so “šnelkursi” indonezijskega jezika vse pogostejši…

...tudi urejanje letalske karte je potekalo po balkansko...

...tudi urejanje letalske karte je potekalo po balkansko...

Đeki čen policaji:

Ob sprehodu po mestu Tarakan naju je pot zanesla tudi mimo policijske postaje. V pisarni je bilo nagnetenih veliko število policistov, ki so, ko so naju opazili, začeli veselo pozdravljati. Ustavila sva se in poklepetala z njimi, seveda v slovenskem jeziku. Dolgo jih nisva hotela motiti saj je bil ravnokar na sporedu večerni film. Ob vprašanju kaj gledajo so vsi v en glas začeli navdušeno vzklikati “đeki čen, đeki čen”. Seveda so bili vseskozi bolj kot ne resni kar se za može postave tudi spodobi. Le pri “foto sešnu” so se malenkost sprostili. Nato sva jih pustila da v miru nadaljujejo s svojim delom.

Policisti med delom

Policisti med delom

Hočete podaljšanje penisa? Pojdite na tržnico v mestu Tarakan…:

…kjer sva srečala “čarovnika”, ki je s pomočjo pijavk podaljševal moški ponos. Opremljen s strokovno literaturo je deloval izjemno profesionalno kar dokazuje tudi množica daljšega kurca željnih fukačev, ki so se nagnetli okoli njegove “pisarne” in kar požirali njegove nasvete. Debate so bile videti resne in dramatične. Najbrž je mojster imel na tržnici le informacijsko pisarno saj nisva videla kako potekajo tovrstne terapije.

želite daljšega...

želite daljšega...

Lou bađet:

Ker nama stanje na računu ne omogoča obiskovanja raznoraznih dragih turističnih atrakcij sva se odločila da najina pot zajema le pohajkovanje po določenih krajih in spoznavanje ljudi in njihove kulture. Edini namen pokonzumiranja masovnega turizma bova opravila na otoku Bali, če naju bo pot seveda zanesla tja. Rada bi namreč uporabila Hawaii srajce, ki sva si jih kupila že v General Santosu.

Les mani, mor fani:

Premike, prenočitve, hranjenje, itd. izbirava predvsem na podlagi najinega “bogatega” tekočega računa. V težkih trenutkih nama energijo daje slogan “less money, more funny”. Cene nočitev do sedaj so bile naslednje:
- Kota Kinabalu (hostel- 6 posteljna soba 2,5€/osebo + zajtrk – vse po “HACCP standardih”)

soba v Kota Kinabalu

soba v Kota Kinabalu


- Nunukan (baraka s sobami- dvoposteljna soba 1€/osebo– vse po “HACCP standardih”)
...skupna "deLux" kopalnica z WC-jem v Nunukanu...

...skupna "deLux" kopalnica z WC-jem v Nunukanu...


- Tarakan (hotel- dvoposteljna soba 2€/osebo + zajtrk– vse po “HACCP standardih”)
razkošni hodniki hotela v Tarakanu

razkošni hodniki hotela v Tarakanu


- Surabaya (hotel – soba z mini zakonsko posteljo 4€/osebo + zajtrk– vse po “HACCP standardih”)
Janko je bil nad razkošjem v Surabayi navdušen

Janko je bil nad razkošjem v Surabayi navdušen


- Batu (hiša – for free)

Cenam primeren je bil tudi luksuz v omenjenih bivališčih (izjema je Batu, kjer je cena prenočitve obratno sorazmerna z luksuzom).

Trenutno se nahajava na hribovitem območju vzhodne Jave, v mestu Batu. Kjer nama poleg blagodejne klime prija tudi zastonj prenočitev, saj sva na obisku pri družini, kjer je Janko pred štirimi leti negoval orhideje na njihovi orhidarni. Nadaljevanje sledi…

KAN KAN slike (Pictures)

  1. Posledica bele barve kože je tudi ekspresno višanje cen. Očitno je, da hočejo kar največ iztržiti iz denarja polnega in izgubljenega belca. Ker sva midva le izgubljena belca z neuglednim stanjem na bančnem računu sva temu primerno vedno trda pogajalca. Morava se pohvaliti, da sva pri tem zelo uspešna saj se je velikokrat celo zgodilo, da sva za določene storitve plačala manj kot sicer računajo domačinom. Ja … “less money, more funny” []
  2. Ena od razlik, ki jo opazimo ko se iz Filipinov prestavimo v Indonezijo je tudi način pozdravljanja osebkov bele rase. Na Filipinih te na ulici zasipajo s pozdravi “hey Joe”. V indoneziji pa se poslužujejo pozdrava “hello mister”. Podobnost najdemo v tem, da je pripadnik bele rase povsod velika zvezda. []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, MALEZIJA-INDONEZIJA 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 4 komentarjev »