BLAŽ SKOK

Muce na Maduri so drugačne

Objavil BLAŽ SKOK, dne 27.11.2010

… Batu, zgodbe so si nekako podobne skozi vso azijsko avanturo. Tu se je sicer vloga, ki sem jo sam igral zadnjih nekaj mesecev dodelila Jezusanku1. Že pred obiskom Batuja je namreč družina, ki naju je gostila2, zaprosila, da opravi predavanje iz Biologije (svet živalskih čutil) na osnovni šoli katero obiskujeta tudi otroka te družine (Andra in Salma).

Najini gostitelji v Batuju

Najini gostitelji v Batuju

Tako je gostujoči profesor v Indoneziji postal Jezusanko, a ker ima s predavateljstvom že nekaj izkušenj so bile bledice na njegovem obrazu neprimerno manjše v primerjavi z mojimi začetki. No, mogoče jih je malo prikrivala tudi njegova košata brada. Skratka, otroci so bili več kot navdušeni. Jezusanko pa je moral, poleg ostalih formalnosti, seveda na koncu opraviti tudi intervju za lokalno televizijo.

Jezusanko v elementu

Jezusanko v elementu

Le zakaj mi je vse skupaj tako znano?… a ker tudi sam nisem hotel ostati prikrajšan za indonezijsko izkušnjo predavateljstva, sem le to opravil kar na ulicah Sampanga (Madura). Mojim maloštevilnim poslušalcem sem nesebično odpredaval lekcijo – kako rokovati z Jugijo kartami. Kljub temu, da je predavanje potekalo v Slovenskem jeziku s poudarjenim savinjskim naglasom, so moji varovanci nasvete kar požirali. (Ne)pravilnost izrečenih dejstev nisem preverjal.

http://www.vimeo.com/17178082

Batu je postregel s kar nekaj zanimivimi zgodbami. Med drugim sva se v enem od deževnih popoldnevov udeležila tudi akcije zbiranja denarja za žrtve naravnih katastrof Merapi (vulkan) in Mentawai (cunami).

dobrodelna akcija

dobrodelna akcija

Prošnje, da opravimo zbiralno akcijo tudi za opustošena mesta na najinih bančnih računih, zaradi moralnih zadržkov nisva izpostavila. Več kot zadovoljna sva bila že z živahnimi indonezijskimi tržnicami, kjer sva brez težav našla veliko poceni in zelo okusne hrane. Pogoj je seveda, da v glavi nimamo nameščenih HACCP standardov. Dobro pa je tudi, da smo ljubitelji živali, predvsem malih glodalcev.

Ena izmed restavracij na tržnici v Batuju

Ena izmed restavracij na tržnici v Batuju

…in nato je sledil Bali, kjer sva končno lahko iz nahrbtnika privlekla, že malo po vlagi smrdečo, garderobo primerno le za paradiranje po tropskih peščenih pistah, ki so domovanje večjih kolonij belih ljudstev z bodisi rozastim (mlajši priseljenci) ali zlato rjavim odtenkom kože (starejši priseljenci). “Autluk” je bil torej več kot primeren, koliko imava v denarnicah pa… kaj vas briga!

uniformiranca

uniformiranca

A za to, da sva se tudi v tem elementu kar najbolje zlila z velecenjenimi bogatuni, je spet poskrbel nihče drug kot Jezusanko oziroma njegove čiračara sposobnosti. Ker mi je Jezusanko že pred akcijo zaupal skrivnosti tehnike čiračara sem najprej poskusil tudi sam, a očitno mi še manjka vaje in sproščenosti. Jezusanko je čiračara manever izvedel hitro in učinkovito…

http://www.vimeo.com/17209424

Z uniformo in polno denarnico si na Baliju lahko pridobimo tudi izjemno cenjene “čine”. Najina uniforma je zadostovala le za pridobitev čina: Kupimskorajvse. Za čin: Kupimvse bi morala najinim uniformam dodati še ogrlico in naglavni venček iz tropskih cvetlic. Na bljižnjih grmih odtrgane cvetlice in listi žal niso zadovoljili strogim kriterijem pridobivanja činov.
Turisti brez činov so med drugim lahko tudi tarča zaslužka željnih taksistov. V enem od popoldnevov sva, da je čas hitreje minil, zaigrala izgubljene turiste in na že omenjenem območju Balija (Kuta bič) prosila taksiste za prevoz do lokacije, kjer sva se v tistem trenutku nahajala. Čeprav sva bila že na cilju so cene dosegale vrtoglave številke.

Taxist med razlaganjem kje vse mora peljati...

Taxist med razlaganjem kje vse mora peljati...

Kljub pridobljenemu činu sva v času, ko je bilo dovoljeno nositi “kežjul” uniforme, vedno zavila v najino bleščečo restavracijo, ki je bila pozicionirana izven območja K(r)uta Bea(it)ch (Bali), kjer se zaradi gneče rozakožnikov v raznih mkdonalcih, kentaki fraid čikn ter seveda bogato okrašenih restavracijah najbrž nebi prebila do glavnega dnevnega obroka. V “najini” restavraciji se gneče ni bilo bati saj je bil ponavadi poleg naju prisoten le še kakšen domačin ali podgana.

blišč... (restavracija, ki sva jo redno obiskovala)

blišč... (restavracija, ki sva jo redno obiskovala)


...in beda (v takšne in podobne restavracije raje nisva zavila)

...in beda (v takšne in podobne restavracije raje nisva zavila)

Poleg modnih in nakupovalnih veščin se za Bali spodobi tudi, če seveda hočeš biti pravi Đek, da tu in tam do plaže paradiraš s podpazdušnim dodatkom – surfom. Žal sva midva morala te Đeke le opazovati (človek dobi občutek, da si veliko le teh izposodi surf samo za ulično paradiranje do plaže… pri nerodnem premetavanju v morju pa jih je tako in tako težko prepoznati) a sva zato blestela v bodisurfingu, ki je resnično dobra rekreacija in nama je po cca. 4 ure dnevno krajšala čas.

Po nekaj dnevnem poziranju sva se “nažalost” morala posloviti od bleščečega Balija. Prvotno sva želela pot nadaljevati proti otoku Lombok, a sva se nekega lepega jutra iz “praktičnih” razlogov raje odločila, da pot usmeriva nazaj proti najini končni destinaciji Jakarti in spotoma raje obiščeva še otok Madura. Odločitev se je izkazala za pravilno. Ker je v denarnici še ostalo nekaj “čiračara” sva si do Surabaye privoščila “eksekutiv” avtobus. Od tam pa sva pot do Madure, kot ponavadi, spet zaradi “praktičnih” razlogov, nadaljevala z “ekonomi” avtobusom. Te vrste avtobusov bi lahko poimenovali tudi vozeči se “velnes” centeri, saj je v ceno karte vključena savna, kakor tudi vse vrste masaž ter aromaterapij. Poleg tega pa se v njih odvijajo tudi koncerti ter sprehajajo premični nakupovalni centri.

eden izmed avtobusnih virtuozov

eden izmed avtobusnih virtuozov

Najina prva postojanka na Maduri je bilo mesto Sumenep, kjer sva spet bila glavni zvezdi in kot na večini neturističnih območjih venomer oblegana z vzhičenimi domačini. Ljudje tam so drugačni. Če bi jih človek ocenjeval po naših merilih, bi jim kaj hitro lahko priporočal obisk vrhunskega psihiatra.

Nemalokrat se je tudi zgodilo, da so nama, v želji po druženju, celo sledili ter naju “napadli” ob prvi priložnosti. Ponavadi so si vprašanja sledila v naslednjem redosledu in pogosto v svojevrstni angleščini: ver ju going?, sir ver du ju kom from?, vats jor (pogosto tudi kar maj) nejm?, du ju spik indoneša?, hav long in indonejža?, najbolj pogumni pa so dodali še: ver jor hotel?, rum namber?… nato se je pogovor, zaradi izčrpane zakladnice angleškega jezika, ponavadi končal. Ne samo ljudje, tudi mačke imajo svojo posebnost. Manjka jim namreč rep oz. del njega. Najprej sva bila prepričana, da jim repe, nemara za kakšno dobro kosilo, namerno odstranjujejo, a sva nato izvedela, da ima prste vmes genetika. Kakor koli, muce na Maduri so drugačne.

Po zvezdniških dneh v Sumenepu je sledilo naslednje zvezdniško gostovanje v Sampangu. Poleg že omenjenega predavanja o jugijo kartah in vsakodnevnega odgovarjanja na prav tako omenjena vprašanja, sva bila tudi “častna” gosta tečjnikov angleškega jezika, kamor naju je povabil sampanški učitelj angleščine, katerega angleščina se nama je zdela odlična3, kar za tukajšnje učitelje angleškega jezika nikakor ni pogoj. Bila je izjemno zanimiva izkušnja.

s tečajniki in učiteljem

s tečajniki in učiteljem

Ko že človek počasi začne nergati nad vsem pompom in pritiskom, ki ga vršijo na pripadnike bele rase, pa kaj hitro obmolkne ko sam potrebuje pomoč. Jezusanko je namreč v Sampangu zbolel in “obležal” z visoko vročino (najbrž zaradi napornega zvezdniškega življenja). Sampanški prijatelj (učitelj angleščine) je nesebično pomagal ter hitro organiziral “reševalno akcijo” pri doktorju v bljižnji ambulanti, ki je opravil brezplačni pregled ter prav tako brezplačno izdal antibiotike, vitamine in ostala zdravila za uspešno okrevanje.

Jezusanko in doktor

Jezusanko in doktor

Izkazalo se je, da se je v vsakem primeru potrebno prepustiti dogajanju ter se odpreti indonezijskemu ljudstvu. Res pa je, da je to velikokrat zelo zahtevno in utrujajoče opravilo, še posebej, ko zaradi visoke vlage in vročine svoje prida “tropska agresija”.

Iz Madure sva se nato, z velnesom na kolesih, odpravila proti Surabayi, od koder sva nameravala odriniti na najino predzadnjo destinacijo Yogyakarto. Sloganu najine poti primerno sva si kar na avtobusni postaji premislila in namesto v avtobus za Yogyakarto sedla v avtobus za mesto Probolingo, ki je izhodiščna točka za obisk vulkana Bromo.

Bromo

Bromo

Pot do Probolinga je potekala brez težav. Velnes na kolesih je opravičil svoj sloves in po nekaj urah smo prispeli na cilj. Seveda sva pričakovala, da bo tudi pot do Broma potekala brez težav, a sva se pošteno uštela. Na Bromo namreč vozijo le minibusi (mikroleti), kateri nimajo določenega urnika saj odrinejo šele ko so sedišča polna. Dobra stran “mrtve” sezone , ko so cene prenočišč in ostalih storitev nizke, se je v tem primeru izkazala za izjemno slabo. Vozniki minibusov, ki seveda “držijo” skupaj, so neomajni pri visokih cenah prevoza na Bromo saj se zavedajo, da druge možnosti redki turisti v tem obdobju skorajda nimajo. Po nekaj urnem čakanju in intenzivnih pogajanjih se je v pogajalski pekel pridružila finka4 po imenu Anna. Ko smo, kljub temu da smo bili “že” trije, ugotovili da nam vozniki nikakor nočejo popustiti pri ceni, smo, na presenečenje voznikov minibusov, ubrali drugačen postopek urejanja transporta. Za prevoz smo najprej začeli prositi domačine, ki so zavijali na bencinske črpalke ter akcijo nadgradili z štopanjem, kar je za Indonezijske razmere sila nenavadno.

med eno izmed akcij

med eno izmed akcij

Zaigrali smo na prave strune. Vozniki minibusov so uvideli, da je njihov potencialni zaslužek ogrožen, saj je akcija nakazovala našo uspešnost pri pridobivanju prevoza. Popustili so ter nas na Bromo odpeljali po običajni ceni.

Po odličnih dveh dneh na Bromu sva naposled le odrinila proti najini predzadnji postojanki Yogyakarti, še enemu izjemno prijetnemu in zanimivemu Indonezijskemu mestu polnemu različnih tržnic, uličnih umetnikov ter seveda tudi “tečnačev”. Že ob najinem prvem obroku (Baksu) sva med uživanjem ob hrani dobila pod nos list z vprašanji. O, intervju (sva si dejala)… teh sva pa že vajena in naslednji dan sta sledila še dva. Namena tovrstnih zaslišanj nisva nikoli izvedela a predvidevava, da gre za nekakšno zbirateljsko muho.

Navdušenje ob odgovarjanju na vprašanja

Navdušenje ob odgovarjanju na vprašanja

Trenutno se nahajava v Jakarti, kjer čakava na letalo do Manile. Repertoar prevoznih sredstev, uporabljenih na poti, je tako popoln saj sva za pot do Jakarte izbrala vlak. Biznis klas! Najbrž je takšno oznako dobil, ker so vagoni primerni res samo za “biznis” saj zaradi “udobja” in pestrega dogajanja na njem ni mogoče zaspati. Tako sva po prebedeni celotni noči ob petih zjutraj prispela v Jakarto, kjer naju je pričakal Jezusankov prijatel Rudy, ki naju je dobrodušno popeljal na ogled mesta. Po noči brez spanja si je resnično prijetno ogledovati mesto Jakarta z 20 kilogrami prtljage na hrbtu.

Na lahkotnem sprehodu po Jakarti

Na lahkotnem sprehodu po Jakarti

Jezusanko, jaz in Rudy

Jezusanko, jaz in Rudy

Zgodba se tako počasi zaključila saj kmalu poletiva iz Jakarte proti Manili od tam pa nazaj na rodno grudo.

Še zadnji trenutki v Jakarti

Še zadnji trenutki v Jakarti

Potek celotne poti: General Santos-Manila-Kota Kinabalu-Tawau-Nunukan-Tarakan-Balikpapan-Surabaya (večkrat)-Malang-Batu-Denpasar-Sumenep-Sampang-Probolingo-Bromo-Yogyakarta-Jakarta-Manila-Dubaj-Benetke

slike praktično celotne poti 1 (Pictures)

slike praktično celotne poti 2 (Pictures)

  1. kot je že znano, sem ga tako krstil takoj ob prihodu v General Santos []
  2. pred štirimi leti se je Jezusanko na njihovi orhidarni učil vzgajati in negovati orhideje []
  3. mimogrede tudi najina angleščina ni popolna []
  4. ženska iz finske []
  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “Muce na Maduri so drugačne”

  1. Irenca pravi:

    Ha, ha, ha, ha… vidim, da sta se res naučila marsikaj poučnega in praktičnega na tej poti. Upam, da bo Janko tudi mene naučil tistega čiračara ;-)
    Uživajta še zadnje urice. Lp iz Izole!

  2. dr. ati pravi:

    saos!
    ja nimaš kaj, skoraj sta ĐEKA!:)
    lp dr. ati

  3. dr. ati pravi:

    Irenca si me prehitela za 6 sekund!:))

  4. catherine pravi:

    the second miracle was quite impressive as the first one! thumbs up jesus!!!! as for you hunchy…uhm…. more practice and patience. be someone else maybe because there should only be 1 jesus you know. hehehehe!

Komentiraj



XHTML: Uporabite lahko naslednje tage: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !