BLAŽ SKOK

Arhiv za 18.10.2010

Na Filipinih se je prikazal Jezus

Objavil BLAŽ SKOK dne 18.10.2010

Moj profesorski mandate se je zaključil, a vendarle ni še čisto konec. Prevevajo me čudni občutki. Na eni strani veselje, da sem misijo opravil uspešno, na drugi žalost ker vem, da v naslednjih dneh zapuščam General Santos in vse te prekrasne ljudi, ki so me spremljali skozi eno izmed najlepših obdobij mojega življenja. Zapuščam jih, vsaj za določeno obdobje. Vem, da se bom vrnil, o tem ni nobenega dvoma. Razlogov za to je več kot dovolj, eden izmed njih je v stilu “extraordinary” zgodb, ki so me vseskozi spremljale pretekle pol leta. A o tem v kakšnem od naslednjih zapisov…

Prikaz Jezusa je pomenilo zaključek ene in začetek druge avanture. Zgodilo se je na letališču General Santos ko je iz letala pristopical zaraščen, na prvi pogled skrajno neurejen možakar. “Jezus” sem vzkliknil in padel v objem tega čudaka. Bil je moj starejši1 brat enojajčni dvojček Janko oziroma, kot sem ga krstil v prvih trenutkih, Jezusanko. V očeh ljudi z malo bolj paranoičnim pogledom na svet bi ga kaj hitro lahko označili tudi kot terorista. A ostanimo pozitivni zatorej prikazal se mi je Jezus… in jaz sem njegov naravni klon, kar pomeni…

http://www.vimeo.com/15939859
Z Jezusom je prispel tudi nov pralni stroj

Z Jezusom je prispel tudi nov pralni stroj

Tudi Jezusanko je bil, kar je s strani Filipincev že skoraj pričakovati, deležen neverjetnega navdušenja in toplega sprejema. In že prve dni, kljub neizmerni utrujenosti, deležen številnih dogodkov, ki so se začeli že v soboto. Sicer so bili dogodki namenjeni mojemu slovesu a vendar se je k tem paketu sedaj štel tudi Janko.
Kot je bila moja celotna filipinska era polna presenečenj, veselja, ljubezni, vzhičenosti,… takšni so tudi dnevi pred mojim odhodom. Po oddelanem zadnjem uradnem predavanju z mojim najboljšim razredom (BSHRM 4-1C) sem dobil presenečenje v obliki poslovilnega programa, ki so mi ga pripravili moji študentje. Bil sem resnično ganjen in priznam, kljub temu da sem že velik fant, mi je po licu spozela tudi kakšna solza in le malo je manjkalo, da nisem planil v neukrotljiv jok. Mislim, da si kaj lepšega od študentov nebi mogel želeti. Resnično jih imam neizmerno rad in jih bom zelo pogrešal.

http://www.vimeo.com/40022153

Moji najboljši študentje

Moji najboljši študentje

Prav tako vse sodelavce s katerimi sem preživel zadnje obdobje in, ki so me nekaj dni kasneje prav tako presenetili z zaključnim programom tako, da sem še enkrat moral zadrževati izbruhe joka. Ljudje tukaj resnično znajo v človeku izzvati eksplozijo čustev. Človek pa kaj drugega, kot zaljubiti se v te ljudi, enostavno ne more. Zato vem, da se bom, iz te ponorele Evrope, kmalu spet vrnil v deželo ljubezni, neobremenjenosti, veselja, umirjenosti, odkritosti in srčnosti… do vseh teh ljudi, ki so mi obogatili dušo in srce. Vrnil se bom…




A najprej je pred mano nova avantura, ki se je na nek način že začela in katere razburljivost se je nakazala že ob urejanju indonezijske vize v tri ure oddaljenem Davau. Kljub predhodnim zagotovilom in predložitvi vse zahtevane dokumentacije vize ni bilo mogoče urediti. Predhodno sem dobil informacije, da je za pridobitev vize potrebno le garantno pismo gostitelja v indoneziji in dokazila da se iz države zagotovo vračava nazaj. Vse informacije so se v trenutku izkazale kot napačne saj kot tujca nisva mogla urediti vize, ker bi potrebovala tudi odobritev indonezijskega konzulata v Jakarti, ki bi prav tako moral biti urejen s strani gostitelja. Najine stiske ob vsem tem pa so uradniki sprejeli povsem hladokrvno. Pomagala ni niti ponujena spodbuda za učinkovito delo v obliki šelestečega papirja.

V pričakovanju vize

V pričakovanju vize


"nezaželjeni" gostje

"nezaželjeni" gostje

Da bi bil dan popoln smo na večerni poti nazaj zašli v malo manj gostoljubno območje Mindanaa. V napačno smer smo se vozili “le” dve uri. Razlog: filipinska vodička zaspala, s krmilom pa je operiral voznik slovenskega porekla. Bilo je malenkost stresno a nadvse razburljivo in kar je najpomemnejše uspešno. Preživeli smo…

Po nekajurnem blodenju v neznano smo končno prišli do zaslužene pozne večerje

Po nekajurnem blodenju v neznano smo končno prišli do zaslužene pozne večerje

Zaradi omenjenih težav z vizo sva tako z Jezusom že na samem začetku morala spremeniti izhodiščno točko avanture in sicer namesto Manada v Indoneziji, Kota Kinabalu v Maleziji, saj po informacijah sodeč tam naj ne bi bilo problemov z urejanjem vize. Sprememba je očitna a vendar se ne obremenjujeva saj si dogodki morajo slediti v stilu projekta poimenovanega “ne veš kam jutri dan odnese”.

"ne veš kam jutri dan odnese"

"ne veš kam jutri dan odnese"

Mix slik zadnjih tednov (Pictures)

  1. Glede na dimenzijo časa sicer mlajši, po eni filipinski različici pa celo starejši. Razlaga le tega sledi v enem od naslednjih zapisov []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 9 komentarjev »