BLAŽ SKOK

Arhiv za Julij 2010

Predavateljstvo

Objavil BLAŽ SKOK dne 17.07.2010

Oddelal sem četrtino semestra. Moram priznati, da si nisem predstavljal, da je lahko profesorski poklic tako naporno in težko delo. Šele sedaj vem, kar si kot študent nisem nikoli predstavljal, kaj vse je potrebno opraviti, da je delo profesorja kar se le da kvalitetno.
Kot sem že omenil v enem izmed prejšnjih zapisov učim ekonomiko in finance in sicer 30 študentov zadnjega (četrtega) letnika študija. Moj delovnik poteka ob ponedeljkih, sredah in petkih od 13.30 do 14.30 (ekonomika) ter od 14.30 do 15.30 (finance). Seveda moram spet študirati snov, ki sem jo “obdelal” že v mojih študijskih letih le da tokrat ni mogoče preskakovati poglavij, češ, saj tega morda ne bo na izpitu. Situacija je popolnoma drugačna. Vso snov je seveda, predno lahko samozavestno pristopim k uri, potrebno preštudirati do potankosti, saj je odgovor “ne vem” eden izmed bolj neprijetnih odgovorov študentom. Seveda ta odgovor ni sramoten,saj ga ni junaka, ki bi “pojedel” vso znanje sveta. Kljub vsemu ne bi bilo prijetno, da bi kot profesor s tem odgovorom operiral pri večini vprašanj.

moje delovno mesto - zbornica

moje delovno mesto - zbornica

Kljub temu, da predavam “le” šest ur tedensko je moj delavnik ponavadi razpotegnjen od nedelje do petka, saj ponavadi dan pred predavanji študiram snov naslednjih predavanj. Tako, da mi bolj kot ne za popolni odklop ostanejo le sobote. In seveda vedno dobrodošli dnevi, ki se jim reče praznik. V moji prvi eri predavateljstva, so se zgodili štirje dnevi s to cenjeno deklaracijo.

Sicer sem predavateljstvo sedaj že bolj kot ne osvojil in je z vsakim predavanjem lažje in manj stresno. Glede na moje prve ure (predvsem prvo uro) sem s predavanji v zadnjem obdobju zelo zadovoljen in mislim, da so z mano zadovoljni tudi študentje.

Moje predavateljsko razdevičenje je bilo uspešno, saj je bila na sporedu le predstavitev predmetov in potek semestra ter izpitov. Sledili sta prvi resni uri predavateljstva, za kateri sem se poskušal kar najbolje pripraviti. Predvsem za prvo uro ekonomike, saj sem predvideval, da je dobra otvoritev, izjemno pomembna za nadaljno samozavest. Pripravil sem si nebroj zapiskov, opornih točk, splaniral potek ure,… in jo tako suvereno tudi popolnoma zamočil. V že tako izjemni nervozi ob začetku profesorskega poklica sem nekje na sredini ure izgubil kontrolo nad zapiski, opornimi točkami,… tako sem zadnji del predavanj, da sem lahko izpeljal uro do konca, bral snov iz knjige. Mislim, da je bilo to najdaljše pol ure v mojem življenju. Trpel sem resnično hude bolečine. No, k sreči je sledila ura financ, kjer sem snov le naštudiral in si nisem pripravil nobenih pomoči in poteka ure. Bil sem namreč vnaprej prepričan, da bo prva ura ekonomike odlična in bom naslednjo, ko nervoza ne bo več tako zelo prisotna, oddelal sproščeno in z delno improvizacijo. No, kot že rečeno, prva ura je bila polom vendar sem z drugo popravil vtis. Očitno mi leži improvizacija. Sedaj se strategije “naštudiraj in improviziraj” striktno držim, saj mi delo po natanko določenem planu in točkah očitno ne leži.
Da najbrž nisem tako slab predavatelj kažejo tudi kolokviji, saj so jih študentje po večini opravili z dobrim izzidom.

Kot že rečeno, moj razred je sestavljen iz 30 študentov (no toliko jih je uradno na seznamu) zadnjega letnika. Redno jih predavanja obiskuje okrog 23. To je pisana druščina mladine, ki jih imam resnično rad. Človek kaj drugega, kot vzljubiti jih, enostavno ne more. So pa tudi moj prvi in mogoče edini razred študentov, ki sem jih oz. jih bom poučeval zato so seveda pri meni na posebnem mestu. Vsak od njih je zgodba zase in prav vsak od njih ima kakšno svojo značilnost oz. posebnost. Super so. Prav tako so izjemno bistri zato za pravljice nimam veliko maneverskega prostora. Njihovi bistrosti se lahko zahvalim tudi, da me včasih rešijo neprijetne situacije.

moj najboljši razred

moj najboljši razred


moj najboljši razred

moj najboljši razred

moj najboljši razred

moj najboljši razred


moj najboljši razred

moj najboljši razred

Ko sem eno od ur zaključil z računsko nalogo, ki sem jo, najbrž ker je bil to zaključek ure, preštudiral “na hitro” ter jo,ne vem ali tudi napačno, interpretiral z drugačnim postopkom (s sicer pravilnimi rezultati), je bila zadrega neizbežna. Rešila me je študentka, ki je privolila na moje povabilo k reševanju naloge na tablo. Ko sem opazil, da sem sam napravil izračun na popolnoma svoj način (sicer še moram preveriti ali je morda tudi ta pot izračuna pravilna glede na to da sem prišel do popolnoma enakih rezultatov), sem najprej le nemo strmel na tablo, kjer je nalogo reševala študentka, in začel dvomiti v mojo strokovno kompetenco ter ob koncu le samozavestno pohvalil študentko za pravilno rešeno nalogo. Ja človek vedno potrebuje tudi kanček sreče. Sicer pa pot ni le ena poti je vedno več, vse pa vodijo k istemu cilju.

Naslednja prigoda se je zgodila ob začetku enega od predavanj in povzročila nemalo zmede. Bila je snov, ki sem jo sicer naštudiral vendar tik pred začetkom predavanj ugotovil, da podatki in razlaga grafov “malenkost” odstopajo od moje razlage in predstave. Spet sem nemo strmel v knjigo nekaj sekund in sklenil, da obsodim knjigo laganja ter razglasim svojo razlago snovi za pravilno. Šlo je seveda za malenkost tvegano potezo, a k sreči se je po naknadnem preverjanju izkazalo, da sem naredil več kot odličen manever. Takrat sem se tudi sprijaznil, da knjiga (pripravljena snov in potek ur) vsebuje nemalo napak tako, da sedaj že suvereno ne zaupam tej knjigi.

grešnici

grešnici

Zanimivo je tudi, da so tu delavci v prosveti izjemno cenjene osebe, kar pri nas po večini že dolgo ne velja več. S tem mislim predvsem s strani učencev, študentov,… In tu si poleg tega, da učiš določene predmete tudi psiholog, podpornik, tolažnik, razsodnik, predlagatelj, itd. Saj študentje pri raznoraznih problemih, dvomih, itd. velikokrat iščejo tolažbo, podporo, pomoč pri svojemu učitelju. Tudi sam sem se že nekajkrat znašel v tej vlogi.

Tudi pravila šole, ki so bolj kot ne stroga in določena, študentje striktno upoštevajo. Sicer nisem podpornik takšnega “omejevalnega” načina, a očitno deluje dobro. Študentje kot tudi profesorji morajo nositi uniforme. Izjema je sreda, ki je pralni dan. Natikači, japonke,… niso dovoljeni, prav tako kakšna kratka oprijeta krilca za študentke (pri tej prepovedi sem bil še posebej ogorčen) oz. kakšna druga oprava, ki bi lahko študente in profesorje moškega spola odvrnile od koncentriranega poslušanja oz. predavanja snovi. Dolgi lasje in uhani pri študentih moškega spola niso dovoljeni.

plakat pred vhodom v šolo, ki opozarja na pravila oblačenja...

plakat pred vhodom v šolo, ki opozarja na pravila oblačenja...

Zame so pravila malenkost prirejena in ne tako stroga, saj svoje uniforme nimam. Za predavanja sem kupil ali dobil določene kose garderobe, tako da ne izstopam preveč iz okvirov šole. Za torek in četrtek, ko pa sem med drugim tudi študent, saj obiskujem predmete računalniškega programiranja, pa je moja uniforma sestavljena iz rjavih ali črnih hlač (jeans ni dovoljen) in normalna majica s kratkimi rokavi, ki je potiskana s šolskimi logotipi in napisi.

uniforma za ponedeljek in petek

uniforma za ponedeljek in petek


uniforma za torek

uniforma za torek


uniforma za sredo (pralni dan)

uniforma za sredo (pralni dan)


uniforma za četrtek

uniforma za četrtek

Slike razreda, uniform, zabave,… (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 5 komentarjev »

The Godfather

Objavil BLAŽ SKOK dne 6.07.2010

Ko že človek misli, da ga je doletela vsa čast in slava, zna filipinski narod presenetiti z novo veliko zgodbo… sliši se skrajno neverjetno, če tega seveda nebi v resnici doživel… Sodelavka Filipina (oz. Sweety kot jo kličem) ima novorojenca Filipa Antona, ki je imel krst ravno v času mojega bivanja tu. Ker so bili povabljeni tudi vsi “ožji” sodelavci sem se na seznamu gostov znašel tudi sam. Seveda sem povabilo sprejel odprtih rok. Teden po obisku pogreba mi je namreč kar prijalo, da se udeležim slovesnosti v počastitev novega življenja. Lepo sem se oblekel in ob 8.30 zjutraj že čakal pred STI koliđem, kljub temu da smo bili zmenjeni ob 8.45. Spet sem pozabil na dodatni filipinski časovni zamik, kar pomeni najmanj pol ure po dogovorjenem času, torej sem bil v pripravljenosti 15+30 minut prehitro (uporabil veščine iz prve lekcije)… a nič ne de… konec koncev vedno pridemo na cilj, čas ni pomemben. Tako smo bili tudi na krstu še pravočasno.

Philip Anthony

Philip Anthony

Med tem ko smo se v cerkvi presedali iz klopi v klop (sedežni red ni bil najbolj določen, krst namreč ne poteka le za enega krščenca ampak za večje število malih junakov in junakinj) mi je Filipina v roke pomolila svečo. Mislil sem si ODLIČNO, vsak povabljeni dobi svečo, katero bom lahko najbrž tudi prižgal. Že od otroštva sem namreč užival ob prižiganju sveč. Mogoče sem globoko v duši piroman… vendar tega še ne vem.

Že pred ceremonijo me je Sweety vprašala, če želim biti boter Filipu Antonu. Ker je Filipina že v osnovi oseba, ki se zna dobro šaliti sem vse skupaj tako tudi sprejel (le kdaj bom začel ločevati med šalo in resnico!?) in seveda privolil…

Filipina z možem in Filipom Antonom

Filipina z možem in Filipom Antonom

Med čakanjem na slovesno ceremonijo, po tem, ko sem v roke dobil svečo, so me prisotni šokirali z naslednjim oznanilom “Blaž ti sediš zraven krščenca in ostalih botrov saj sveče dobijo le botri otroka.” Od presenečenja so se mi zašibila kolena… ali lahko človek v tako kratkem času res doživi toliko neverjetnih zgodb. Očitno lahko in dejstvo je, da doživljam obdobje presenečenj in slave.

Boter in njegov nasmejani varovanec

Boter in njegov nasmejani varovanec

Po tem, ko so se mi zašibila kolena sem se seveda takoj presedel v klop kjer so sedeli oče in mama krščenca Filipa Antona, ter vsi botri krščenca med katerimi se je bohotil tudi profesor Blaž.

Ekipa botrov

Ekipa botrov

veselje ob prižiganju sveč

veselje ob prižiganju sveč

Na filipinih je za krst mogoče izbrati do 12 oseb, ki so botri krščencu. Eden izmed teh je seveda glavni boter (kapetan) a to ne zmanjša pomena ostale ekipe. Seveda sem kar pokal od ponosa… doletela me je res izjemna čast! Hvala!

Med slovesnostjo sem tudi vneto bral iz knjige za botre, kar je pač bilo namenjeno, da izgovarjajo botri otroka med molitvijo. Seveda v tagalogščini. Priznam včasih sem, ob hitrosti izgovorjave besed sodelujočih, le momljal saj sem se ob daljših tekstih, v preveliki želji popolne izgovorjave, izgubil. Na koncu smo bili botri prisotni tudi ob polivanju krščenca. Držal sem ga točno pod glavo torej me je tudi tu doletelo “najboljše” mesto potrditve “boterstva”. Po fotografiranju je sledila zabava v čast Filipu Antonu.

Sicer ne vem ali je to res tradicija ali pa so bili prisotni le željni smeha. A kot boter sem moral otvoriti karaoke šov, s ponovitvijo performensa iz karaoke bara (to so si namreč zaželeli). Prisotni so zopet izvajali salve smeha… hmmm zato mislim da sem bil spet odličen.

Zvezda karaok

Zvezda karaok

Seveda sem Filipu Antonu kupil tudi darilo… v slaščičarni sem izbral najlepšo torto, katero pa smo mu na koncu po večini pohrustali gostje.

Glede na dinamiko dogajanja pričakujem, da me v prihodnjih mesecih čakajo še naslednji dogodki (redosled ni nujno enak spodaj naštetemu):

- Izvolitev v filipinski palament
- Glavna vloga v kakšnem filipinskem filmu
- Nastopi v raznih televizijskih oddajah
- Poroka (kjer se poročim jaz)
- … za morebitne ostale dogodke pa se bom pustil presenetiti

uradno potrdilo

uradno potrdilo

Slike krsta, zabave,… (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 3 komentarjev »