BLAŽ SKOK

Arhiv za Maj 2010

Veseljačenje po filipinsko…

Objavil BLAŽ SKOK dne 30.05.2010

Po sredini prekrokani noči z Viki, Rodo, Grethen in Digzom smo sklenili, da le to, v isti zasedbi, ponovimo še v petek.

...veseli profesor...

...veseli profesor...

Vmes smo v četrtek skočili na durian (priljubljen sadež), ki sem ga jedel prvič. Tu na Filipinih za durian pravijo, da smrdi kot pekel in je okusen kot nebesa… ob tej metafori se mi je porodilo vprašanje, ki sem ga serviral prisotnim: ali lahko potemtakem sklepamo, da sta hudič in bog v bistvu prijatelja, ker je to očitno njuno skupno delo?… Filipini so zelo verna katoliška dežela zato se v nadaljnjo razpravo in morebitni konflikt nisem spuščal.

Mešanica boga in hudiča

Mešanica boga in hudiča

Petek. Večerja v športnem centru. Hrana odlična (med drugim sem jedel tudi nojev hamburger). Pijača San Miguel Light pivo. Po večerji smo se odpravili po okoliških barih. Seveda s filipinskim “taxijem”. Sedaj se že rutinirano in bolj kot ne brez presenečenih pogledov vozim v triciklu.

prijatelj Manu Pacquiao...

prijatelj Manu Pacquiao v športnem centru...

Po obisku dveh barov in popitih nekaj steklenicah piva smo se odpravili še na zadnjo lokacijo. Kot že nekajkrat so me tudi tokrat rahlo presenetili. Sam sem bil prepričan da gremo v običajen bar in dokončno utopimo prijeten večer v pivu. Seveda ni bilo tako. Namestili smo se v sobo z udobno sedežno garnituro in televizijo ter zaprli vrata. Moja prva asociacija je bila… no pustimo moje asociacije. Dokler se na mizi ni pojavil katalog z velikim izborom pesmi in mikrofon. Seveda je šlo za tipično karaoke sobo… in deležen sem bil še enega zanimivega načina zabave Filipincev.

Priprave na nastop

Priprave na nastop

Bilo je zelo zabavno še posebej po nekaj dodatnih pivih. Tudi sam sem predstavil svoje pevsko znanje. Že prej sem vedel, da se nastopu ne bom mogel izogniti zato sem intenzivno zlival vase steklenice poguma imenovane San Miguel. Končno je prišel moj trenutek slave. Zapel sem dve zelo znani filipinski pesmi in sicer “Butsiki” in Lupang Hinirang… kakopak z besedili v tagalogščini, kar je dalo mojemu “performensu” dodatno umetniško vrednost. Žal sem ob koncentraciji na nastop pozabil pripraviti fotoaparat, da bi posnel mojo mojstrovino. Zelo sem se trudil in dal od sebe res maksimum (največja količina, mera, ki je še dovoljena, dopustna ali mogoča)… izvrstno sem opravil predvsem z delom besedila ki se je glasil: DI,DI,DI,DI… enkrat vmes sem zapel tudi: DE,DE,DE,DE… V filipinščini DE DE pomeni ženske prsi oziroma pravilneje joške. Najbrž sem bil še pod vtisom moje prve asociacije….

Še sedaj ne vem zakaj so prisotni od neukrotljivega smeha skoraj popadali po tleh. Po nekaj urah preživetih v “studiu” smo zapustili oder mojega prvega pevskega nastopa. Ob odhodu sem bil tarča pogledov osebja, ki dela v karaoke baru. Verjetno je moj nastop navdušil tudi njih… večer se je zaključil še z eno zgodnje jutranjo dirko s triciklom po mestu General Santos.

na prvi pogled ni videti, da se v triciklu lahko pelje 6+1 oseb

na prvi pogled ni videti, da se v triciklu lahko pelje 6+1 oseb

Naslednji dan sem bil povabljen še na Foam festival. Povabila me je Dr. Mariza, ki je nosilka predmetov ekonomika in finance na STI koliđu, torej je bila to moja prva učna ura. Zabava je bila spet odlična, kar v tako dobri družbi ni težko, tako da sem imel dober razlog, da prespim skoraj celo nedeljo… no, edino nedeljsko opravilo je bilo pranje perila.

Slike prvih veselih nočnih uric (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 4 komentarjev »

Moj filipinski dom

Objavil BLAŽ SKOK dne 24.05.2010

Ob prihodu so me naselili na koliđu, kjer imajo urejeno hotelsko sobo z recepcijo za prakso študija turizma. Tu sem preživel nekaj stresnih začetnih dni saj so mi prepovedali, da se sam sprehajam po ulicah, …. Razlog je bila bojazen, da se izgubim, ker še ne poznam okolice.
Spomnim se, da smo tudi doma, kadar smo dobili kakšnega novega petelina le tega zaprli za nekaj dni, da se je udomačil. Očitno tukaj še uporabljajo “klasične” postopke aklimatizacije.
Skratka zame se bojijo, kot bi bil poslednji primerek belega človeka… no po drugi strani pa je razumljivo, gre le za eminentnega profesorja iz EU.
Moja soba na koliđu je bila sicer lepa in udobna vendar … prišla je sobota in selitev v moj filipinski dom za naslednjih nekaj mesecev. Živim v bolj ruralni soseski, ki jo obdajajo tropska drevesa. Všeč mi je.

Ulica v kateri živim

Ulica v kateri živim

Po večini je ta soseska naselje z lesenimi hišami. Pred eno od teh vsak dan videvam petelina privezanega za nogo, ki čaka na boje (mogoče pa gre za petelina iz tujine in je samo v procesu aklimatizacije). Družbo mu vseskozi dela njegova partnerica.

Bojevnik (mogoče tujec) in njegova ženkica

Bojevnik (mogoče tujec) in njegova ženkica

Dodatek: Včeraj, ob objavi tegale zapisa, še nisem imel enega izmed krovnih dokazov ločevanja domačega od tujega petelina. Ravnokar sem na poti na koliđ ugotovil kako enostavno je ločiti ti dve vrsti. Po vsej verjetnosti je petelinji prijatelj iz soseščine tujec… domačini se namreč vozijo s tricikli. Zanimivo, da je obarvanost pri petelinih ravno obratna. Primer še moram raziskati…

... razlika med tujcem (zgoraj) in domorodcem je očitna...

... razlika med tujcem (zgoraj) in domorodcem je očitna...

Karakteristike mojega bivališča (neke vrste motel) so naslednje:

- Klima: DA, če se tristopenjski ventilator šteje za klimo (info: prvi večer sem sredi noči moral preklopiti iz tretje hitrosti v drugo, saj sem se bal da staknem kakšno vnetje ušes). Ko že omenjam klimo naj povem, da je klima povsod nastavljena na 17 stopinj celzija. Zunanja temperatura je okrog 35 stopinj celzija! Iz tega sledi zaključek: kdor ima klimo to tudi nazorno pokaže. Človek težko ostane ravnodušen.

Ležišče, skrajno levo se vidi klima

Ležišče, skrajno levo se vidi klima

- Mrzla voda: DA (glede na vremenske razmere se mi še mrzla voda zdi vroča tako da tople vode niti ne pogrešam)

- Pralni stroj: DA (večkrat ga bom uporabil bolje bo delal; obstoječi trije programi za pranje: leva roka, desna roka in obe roki)

Pralni stroj... zaenkrat še nasmejan. Program: miljenje z desno roko.

Pralni stroj... zaenkrat še nasmejan. Program: miljenje z desno roko.

- Televizija: DA (na veliko presenečenje, imam vse potrebne programe, da bom lahko spremljal svetovno prvenstvo v nogometu (Roda mi je prinesla tudi fotokopiran urnik prvenstva))

Televizija in klima

Televizija in klima

- Internet: DA. Seveda v tako opremljeni sobi ne sme manjkati internet (instant USB internet SMART BRO. Cena pol ure je cca. 15 eurocentov. Povezava: nemotena pri odbitku denarja in velikokrat motena ob poskušanju brskanja po spletu)

- Kuhinja: DA (zunanja. Lepe modre ploščice)

Kuhinja

Kuhinja

- Hladilnik: DA (izposojen (spodnja polica) od dobrodušnega gospodarja)

- Dodatna oprema: DA. Neskončna druščina lepih malih mravljic, ob večerih mi družbo delajo prelepo zveneči komarji, čez dan pa sem deležen obiska kakšne kobilice, mušje družine,…, v kuhinji pa neprestano ordinirata dva kuščarja (podobna gekonu, vendar po informacijah iz soseščine gre za drugo vrsto in sicer butiki). Opravičujem se vsem prisotnim, ki sem jih morebiti pozabil vključiti na seznam dodatne opreme.

Nekaj slik mojega doma, ulice, … (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 8 komentarjev »

Gostujoči profesor!?

Objavil BLAŽ SKOK dne 19.05.2010

Za mano so pestri dnevi… kot kaže je to le uvod.

Po slovesu od domačih sem z mešanimi občutki poletel proti Filipinom. Vmesni postanek v Dubaju name ni nardil večjega vtisa (v treh urah drugače tudi ni moglo biti), no razen rahel šok ob izstopu iz letala. Vročina in vlaga sta poskrbela, da sem prvič izbuljil oči… do prihoda v avtobus, ki nas je peljal proti terminalu, kjer so poskrbeli za hitro hlajenje (drugič izbuljil oči… tega ne bom več našteval).
Prvič sem začutil Azijo in Filipine v čakalnici za polet proti Manili. Med množico Filipincev nas je iz nje svetila peščica belih turistov. Na letalu sem sedel s Filipinko, ki sicer živi v Monacu. Ko sem povedal, da grem na otok Mindanao me je presenečeno pogledala in dejala, da se tam streljajo, in izrečeno pospremila z imitiranjem streljanja puške mitraljez. Lepa popotnica za nadaljno pot.

Ob pristanku v Manili sem po vseh opravljenih kontrolah lahko vstopil v Filipine. Komaj sem si dobro oprtal nahrbtnik že me je okupiral »komercialis« hotela v Manili. Ponudba je bila dokaj draga 2700 pesos/noč, po rahlem pogajanju je pristal na ceni 2000 pesos nakar sem se v hotelu izpogajal še za dodatni 20% popust, saj sem najel sobo le za 12 ur. V sobi nisem našel oken.

Soba v Manili

Soba v Manili

Manila: razgled v primeru, da bi soba imela okna

Manila: razgled v primeru, da bi soba imela okna

Zvečer sem se malo podružil s hotelskim osebjem. Filipinci so zelo prijazni, včasih mi je zaradi tega kar malo neprijetno.
Dobil sem nekaj informacij od varnostnika pred hotelom glede General Santosa (streljanja ni omenjal):

- Mesto ni nevarno
- Zelo prijetno in lepo mesto
- Mesto, ki slovi po najlepših dekletih na Filipinih,… hmmm

Budilka ob štirih zjutraj. Na letališču se vkrcam v letalo. Po dveh urah pristanem v General Santosu. Na letališču me pričaka drobcena Roda in me odpelja proti STI College (v nadaljevanju koliđ). Pot od letališča do mesta je obdana z barakarskim naseljem, vhod v center mesta varujejo vojaki, na cesti pa kaos. Glavno prevozno sredstvo so tricikli.

Prva dirka s triciklom po ulicah General Santosa

Prva dirka s triciklom po ulicah General Santosa

Roda mi med pogovorom omeni poučevanje študentov, to sem vzel kot šalo vendar le do bližine koliđa. Tam je sledil eden izmed večjih šokantnih presenečenj. Velik plakat z mojo sliko in pripisom gostujoči profesor. Seveda tega prej nisem vedel.

Gostujoči profesor

Gostujoči profesor

Kljub vročini mi je zaledenela kri. Tu že tako izstopam s svojo belo poltjo, s svojo bledico ob pogledu na plakat bi izstopal tudi v Sloveniji.
Po ogledu koliđa in sprehodu po mestu ter obisku trgovskega centra (nabava filipinskega telefona) sem si ob 12 popoldne zaželel malo počitka. Padel sem v globok spanec in, če me nebi ob dveh zbudilo zvonjenje telefona bi po vsej verjetnosti spal zelo zelo dolgo časa.
No, razlog zakaj mi je zvonil telefon je povod za naslednji šok (in to v enem samem dnevu)… intervju za lokalno televizijo. Nisem vedel ali sem imel nočne more ali je res (spomnil sem se da mi je Roda omenila tudi nek intervju vendar tega v trenutku vzhičenosti ob opazovanju dogajanja na cesti nisem ravno najbolje registriral). Takoj sem se moral obleči in priti na prizorišče intervjuja. Ugotovil sem, da gre za krajši intervju oz. nekakšno vrsto promocije STI koliđa, saj v kratkem potekajo vpisi. Dobil sem dve vprašanji glede mojega prihoda sem in zadnje vprašanje oz. povabilo študentom da pridejo na STI koliđ. Tekst je bil vnaprej pripravljen. Predvidevam, da me malo izrabljajo kot maskoto prvega semestra na STI koliđu. Mogoče nisem ravno teleban za intervjuje, saj smo potrebovali le dve ponovitvi, haha za tri vprašanja. Intervju so naslednje jutro že predvajali po lokalni televiziji…baje, ker ga nisem videl. Prosil sem za posnetek. Če bo primeren ga objavim.

Televizijska ekipa in “profesor” Blaž

Televizijska ekipa in “profesor” Blaž

Sedaj imam mesec časa, da se pripravim na moja prva predavanja. 15. Junija ob 13.30 predavam Ekonomiko ob 14.30 pa Finance (predavam…jaz… sliši se zelo nenavadno). Srečo vidim v tem da imam gradivo za celotni semester (potek in vsebina ur) že pripravljen ter da bom v enem od naslednjih tednov deležen nekakšnega pedagoškega tečaja.

Še bo zanimivo!

Upam, da so končali s presenečenji.

Še nekaj slik prvih utrinkov življenja na Filipinih (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 7 komentarjev »