BLAŽ SKOK

Minister za gnoj

Objavil BLAŽ SKOK dne 3.02.2011

Po povratku na “rodno grudo” sem, po funkciji gostujočega profesorja, ponovno, poleg ostalih funkcij, poprijel za delo Ministra za gnoj. Živim namreč na kmetiji, moj mandat pa s presledki traja že več kot 15 let. Ja, nekateri smo pač rojeni za opravljanje visokih funkcij.
V časih, ko sem prevzel to funkcijo od starejšega brata, ki je medtem postal dr.ati, sta ministrstvo še vodila dva ministra. Poleg mene se je takrat na ministrskem stolčku stiskal tudi moj brat dvojček Jezusanko. Ta uradno nikoli ni odstopil s funkcije Ministra za gnoj, zato še vedno prejema ministersko plačo v obliki kakšne pečenke, klobas,… tako pač veleva ustava Družinske Republike Kmečke (DRK), ki ji ne gre oporekati. Sam pa to funkcijo še naprej opravljam vestno in natančno.
Ministrstvo za gnoj sestavljajo: konjski sekretariat, oslovski sekretariat, prašičji sekretariat (Tu se zaposleni menjajo najpogosteje. Najbrž je v tem sekretariatu največ afer, zato glave letijo zelo pogosto. Pa tudi njihov drek najbolj smrdi.), kozji sekretariat, pred kratkim ustanovljeni kravji sekretariat in drugi manj udarni sekretariati.

konjski sekretariat

konjski sekretariat

oslovski sekretariat

oslovski sekretariat

prašičji sekretariat s svežimi praktikanti

prašičji sekretariat s svežimi praktikanti

kozji sekretariat

kozji sekretariat

kravji sekretariat

kravji sekretariat

Poglavitna funkcija Ministra za gnoj je, sanacija ekskrementov in kakopak tudi birokratske zadeve. Na primer, ko Družinska Republika Kmečka (DRK) zaprosi za kmetijske subvencije v uniji Slovenija. V ta namen je sklican vrhovni svet. Tam imam pri točki dnevnega reda, kjer se razpravlja o podatkih količin “pridelanega” gnoja, kot minister seveda, glavno besedo. Da ne pozabim omeniti, sicer imata glavno besedo vseskozi premier minister Fotr in predsednica računskega sodišča ter ministrica večih področij Mama.
Delo ministra za gnoj je naporno, tako psihično kot fizično. Opraviti z enormnimi količinami ustvarjenega dreka pač ni lahko. Še posebej naporno je, kadar ob začetku delovnega dne v sekretariatih ne izgleda zelo posrano in se kasneje izkaže, da so uslužbenci sekretariatov, ti mimogrede ne delajo nič le požirajo enormne količine krme, drek popolnoma potlačili ter ga sploščili v velike in težke plošče, ki jih je nato potrebno košček za koščkom odstranjevati. Ja minister le tako lahko pride sekretariatnim zadevam čisto do dna. Je pa pričakovati lažje delo, če se drek v sekretariatih neprikrito bohoti. To namreč pomeni da je delo sekretariatov transparentno in drek najbrž ni potlačen. Seveda pa to še zdaleč ni pravilo. A vendar je potrebno omeniti tudi, da uslužbenke in uslužbenci niso sami odgovorni za ustvarjen drek. Za dobre pogoje pri ustvarjanju dreka so nedvomno odgovorni vsi od premierja ministra Fotra naprej. Razen mene seveda, ker sem sam minister za gnoj, se namreč za ustvarjen drek ne čutim krivega.

prva faza ustvarjanja dreka

prva faza ustvarjanja dreka

Poleg ministrovanja na ministerstvu za gnoj, pa si že urejam pisarne ministerstva za družino, saj bom aprila začel z ministrovanjem tudi v tem sektorju. Verjetno je tudi to področje zelo zahtevno, a vendar, tu je drek vedno vsaj lepo zapakiran, pa še na sekretariatu za plenice bo zaenkrat zaposlena le direktorica Zofi. Sedaj sem soočen le še s problemom, kako po dobrih 15 letih ministrovanja, katerega delo je bilo s strani premierja ocenjeno z odlično oceno, podati odstopno izjavo ter ga prepričati, da le to tudi sprejme.
Zaenkrat imam dva scenarija. Scenarij A je, da bom predlagal novega kandidata, katerega ime sem že omenil in je na tem področju prav tako zelo izkušen, to je Jezusanko. Sicer je ta izven stroke že kar nekaj let, a ne gre prezreti dejstva, da je v preteklosti že uspešno saniral prenekatere sekretariate, da omenim le zloglasni Dašijev svinjak ter Mekicin kozjak. Težava pa je le v tem, da bo tudi Jezusanko junija postal minister za družino.
Zato bo po vsej verjetnosti prišel v poštev scenarij B. To pa je, da umetno ustvarim afero in s tem prisilim predsednico računskega sodišča Mamo, da predlaga mojo razrešitev premier ministru Fotru. Ker ministerstvo v kratkem potrebuje novo opremo za delo, bi lahko to bila enkratna priložnost. Razmišljam, da bomo na razpisu izbrali najdražjega ponudnika samokolnic in vil z vso dodatno opremo in konfiguracijo. Ja, to kajpak mora zaleči!

oprema potrebna menjave

oprema potrebna menjave

A vendar, za kovanje načrta imam še kar nekaj časa, saj šele aprila odhajam nazaj na Filipine, kjer bom slavnostno sprejel delo ministra za družino… no, naj se zgodba nadaljuje takrat…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 4 komentarjev »

Otroci Filipinov in Indonezije

Objavil BLAŽ SKOK dne 24.12.2010

zadovoljstvo? strah? sreča? jeza? veselje? žalost? ljubezen? ljubosumje? upanje? zaščitenost? zaupanje? zavist?

Negotovost

Negotovost

Pričakovanja

Pričakovanja

Presenečenja

Presenečenja

Prijateljstva

Prijateljstva

Pohajkovanja

Pohajkovanja

Druženja

Druženja

Občudovanja

Občudovanja

Sramežljivost

Sramežljivost

Zadovoljstva

Zadovoljstva

Lepote drugačnosti

Lepote drugačnosti

Zasanjanost

Zasanjanost

Vedoželjnost

Vedoželjnost

Razočaranja

Razočaranja

Družabnost

Družabnost

Strah

Strah

Premagovanje ovir

Premagovanje ovir

Dobrovoljnost

Dobrovoljnost

Iskrivost

Iskrivost

Zaščitništvo

Zaščitništvo

Vztrajnost

Vztrajnost

Pomoč

Pomoč

Samozavest

Samozavest

Iskrenost

Iskrenost

Zaupanje

Zaupanje

Potrpežljivost

Potrpežljivost

Odgovornost

Odgovornost

Sreča

Sreča

Odkritost

Odkritost

Upanje

Upanje

Popotovanje

Popotovanje

Vzpodbude

Vzpodbude

Odločnost

Odločnost

Brezskrbnost

Brezskrbnost

Ljubezen-novo življenje-nova zgodba

Ljubezen-novo življenje-nova zgodba

Otroci Filipinov in Indonezije (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, INDONEZIJA 2010 | 2 komentarjev »

Muce na Maduri so drugačne

Objavil BLAŽ SKOK dne 27.11.2010

… Batu, zgodbe so si nekako podobne skozi vso azijsko avanturo. Tu se je sicer vloga, ki sem jo sam igral zadnjih nekaj mesecev dodelila Jezusanku1. Že pred obiskom Batuja je namreč družina, ki naju je gostila2, zaprosila, da opravi predavanje iz Biologije (svet živalskih čutil) na osnovni šoli katero obiskujeta tudi otroka te družine (Andra in Salma).

Najini gostitelji v Batuju

Najini gostitelji v Batuju

Tako je gostujoči profesor v Indoneziji postal Jezusanko, a ker ima s predavateljstvom že nekaj izkušenj so bile bledice na njegovem obrazu neprimerno manjše v primerjavi z mojimi začetki. No, mogoče jih je malo prikrivala tudi njegova košata brada. Skratka, otroci so bili več kot navdušeni. Jezusanko pa je moral, poleg ostalih formalnosti, seveda na koncu opraviti tudi intervju za lokalno televizijo.

Jezusanko v elementu

Jezusanko v elementu

Le zakaj mi je vse skupaj tako znano?… a ker tudi sam nisem hotel ostati prikrajšan za indonezijsko izkušnjo predavateljstva, sem le to opravil kar na ulicah Sampanga (Madura). Mojim maloštevilnim poslušalcem sem nesebično odpredaval lekcijo – kako rokovati z Jugijo kartami. Kljub temu, da je predavanje potekalo v Slovenskem jeziku s poudarjenim savinjskim naglasom, so moji varovanci nasvete kar požirali. (Ne)pravilnost izrečenih dejstev nisem preverjal.

http://www.vimeo.com/17178082

Batu je postregel s kar nekaj zanimivimi zgodbami. Med drugim sva se v enem od deževnih popoldnevov udeležila tudi akcije zbiranja denarja za žrtve naravnih katastrof Merapi (vulkan) in Mentawai (cunami).

dobrodelna akcija

dobrodelna akcija

Prošnje, da opravimo zbiralno akcijo tudi za opustošena mesta na najinih bančnih računih, zaradi moralnih zadržkov nisva izpostavila. Več kot zadovoljna sva bila že z živahnimi indonezijskimi tržnicami, kjer sva brez težav našla veliko poceni in zelo okusne hrane. Pogoj je seveda, da v glavi nimamo nameščenih HACCP standardov. Dobro pa je tudi, da smo ljubitelji živali, predvsem malih glodalcev.

Ena izmed restavracij na tržnici v Batuju

Ena izmed restavracij na tržnici v Batuju

…in nato je sledil Bali, kjer sva končno lahko iz nahrbtnika privlekla, že malo po vlagi smrdečo, garderobo primerno le za paradiranje po tropskih peščenih pistah, ki so domovanje večjih kolonij belih ljudstev z bodisi rozastim (mlajši priseljenci) ali zlato rjavim odtenkom kože (starejši priseljenci). “Autluk” je bil torej več kot primeren, koliko imava v denarnicah pa… kaj vas briga!

uniformiranca

uniformiranca

A za to, da sva se tudi v tem elementu kar najbolje zlila z velecenjenimi bogatuni, je spet poskrbel nihče drug kot Jezusanko oziroma njegove čiračara sposobnosti. Ker mi je Jezusanko že pred akcijo zaupal skrivnosti tehnike čiračara sem najprej poskusil tudi sam, a očitno mi še manjka vaje in sproščenosti. Jezusanko je čiračara manever izvedel hitro in učinkovito…

http://www.vimeo.com/17209424

Z uniformo in polno denarnico si na Baliju lahko pridobimo tudi izjemno cenjene “čine”. Najina uniforma je zadostovala le za pridobitev čina: Kupimskorajvse. Za čin: Kupimvse bi morala najinim uniformam dodati še ogrlico in naglavni venček iz tropskih cvetlic. Na bljižnjih grmih odtrgane cvetlice in listi žal niso zadovoljili strogim kriterijem pridobivanja činov.
Turisti brez činov so med drugim lahko tudi tarča zaslužka željnih taksistov. V enem od popoldnevov sva, da je čas hitreje minil, zaigrala izgubljene turiste in na že omenjenem območju Balija (Kuta bič) prosila taksiste za prevoz do lokacije, kjer sva se v tistem trenutku nahajala. Čeprav sva bila že na cilju so cene dosegale vrtoglave številke.

Taxist med razlaganjem kje vse mora peljati...

Taxist med razlaganjem kje vse mora peljati...

Kljub pridobljenemu činu sva v času, ko je bilo dovoljeno nositi “kežjul” uniforme, vedno zavila v najino bleščečo restavracijo, ki je bila pozicionirana izven območja K(r)uta Bea(it)ch (Bali), kjer se zaradi gneče rozakožnikov v raznih mkdonalcih, kentaki fraid čikn ter seveda bogato okrašenih restavracijah najbrž nebi prebila do glavnega dnevnega obroka. V “najini” restavraciji se gneče ni bilo bati saj je bil ponavadi poleg naju prisoten le še kakšen domačin ali podgana.

blišč... (restavracija, ki sva jo redno obiskovala)

blišč... (restavracija, ki sva jo redno obiskovala)


...in beda (v takšne in podobne restavracije raje nisva zavila)

...in beda (v takšne in podobne restavracije raje nisva zavila)

Poleg modnih in nakupovalnih veščin se za Bali spodobi tudi, če seveda hočeš biti pravi Đek, da tu in tam do plaže paradiraš s podpazdušnim dodatkom – surfom. Žal sva midva morala te Đeke le opazovati (človek dobi občutek, da si veliko le teh izposodi surf samo za ulično paradiranje do plaže… pri nerodnem premetavanju v morju pa jih je tako in tako težko prepoznati) a sva zato blestela v bodisurfingu, ki je resnično dobra rekreacija in nama je po cca. 4 ure dnevno krajšala čas.

Po nekaj dnevnem poziranju sva se “nažalost” morala posloviti od bleščečega Balija. Prvotno sva želela pot nadaljevati proti otoku Lombok, a sva se nekega lepega jutra iz “praktičnih” razlogov raje odločila, da pot usmeriva nazaj proti najini končni destinaciji Jakarti in spotoma raje obiščeva še otok Madura. Odločitev se je izkazala za pravilno. Ker je v denarnici še ostalo nekaj “čiračara” sva si do Surabaye privoščila “eksekutiv” avtobus. Od tam pa sva pot do Madure, kot ponavadi, spet zaradi “praktičnih” razlogov, nadaljevala z “ekonomi” avtobusom. Te vrste avtobusov bi lahko poimenovali tudi vozeči se “velnes” centeri, saj je v ceno karte vključena savna, kakor tudi vse vrste masaž ter aromaterapij. Poleg tega pa se v njih odvijajo tudi koncerti ter sprehajajo premični nakupovalni centri.

eden izmed avtobusnih virtuozov

eden izmed avtobusnih virtuozov

Najina prva postojanka na Maduri je bilo mesto Sumenep, kjer sva spet bila glavni zvezdi in kot na večini neturističnih območjih venomer oblegana z vzhičenimi domačini. Ljudje tam so drugačni. Če bi jih človek ocenjeval po naših merilih, bi jim kaj hitro lahko priporočal obisk vrhunskega psihiatra.

Nemalokrat se je tudi zgodilo, da so nama, v želji po druženju, celo sledili ter naju “napadli” ob prvi priložnosti. Ponavadi so si vprašanja sledila v naslednjem redosledu in pogosto v svojevrstni angleščini: ver ju going?, sir ver du ju kom from?, vats jor (pogosto tudi kar maj) nejm?, du ju spik indoneša?, hav long in indonejža?, najbolj pogumni pa so dodali še: ver jor hotel?, rum namber?… nato se je pogovor, zaradi izčrpane zakladnice angleškega jezika, ponavadi končal. Ne samo ljudje, tudi mačke imajo svojo posebnost. Manjka jim namreč rep oz. del njega. Najprej sva bila prepričana, da jim repe, nemara za kakšno dobro kosilo, namerno odstranjujejo, a sva nato izvedela, da ima prste vmes genetika. Kakor koli, muce na Maduri so drugačne.

Po zvezdniških dneh v Sumenepu je sledilo naslednje zvezdniško gostovanje v Sampangu. Poleg že omenjenega predavanja o jugijo kartah in vsakodnevnega odgovarjanja na prav tako omenjena vprašanja, sva bila tudi “častna” gosta tečjnikov angleškega jezika, kamor naju je povabil sampanški učitelj angleščine, katerega angleščina se nama je zdela odlična3, kar za tukajšnje učitelje angleškega jezika nikakor ni pogoj. Bila je izjemno zanimiva izkušnja.

s tečajniki in učiteljem

s tečajniki in učiteljem

Ko že človek počasi začne nergati nad vsem pompom in pritiskom, ki ga vršijo na pripadnike bele rase, pa kaj hitro obmolkne ko sam potrebuje pomoč. Jezusanko je namreč v Sampangu zbolel in “obležal” z visoko vročino (najbrž zaradi napornega zvezdniškega življenja). Sampanški prijatelj (učitelj angleščine) je nesebično pomagal ter hitro organiziral “reševalno akcijo” pri doktorju v bljižnji ambulanti, ki je opravil brezplačni pregled ter prav tako brezplačno izdal antibiotike, vitamine in ostala zdravila za uspešno okrevanje.

Jezusanko in doktor

Jezusanko in doktor

Izkazalo se je, da se je v vsakem primeru potrebno prepustiti dogajanju ter se odpreti indonezijskemu ljudstvu. Res pa je, da je to velikokrat zelo zahtevno in utrujajoče opravilo, še posebej, ko zaradi visoke vlage in vročine svoje prida “tropska agresija”.

Iz Madure sva se nato, z velnesom na kolesih, odpravila proti Surabayi, od koder sva nameravala odriniti na najino predzadnjo destinacijo Yogyakarto. Sloganu najine poti primerno sva si kar na avtobusni postaji premislila in namesto v avtobus za Yogyakarto sedla v avtobus za mesto Probolingo, ki je izhodiščna točka za obisk vulkana Bromo.

Bromo

Bromo

Pot do Probolinga je potekala brez težav. Velnes na kolesih je opravičil svoj sloves in po nekaj urah smo prispeli na cilj. Seveda sva pričakovala, da bo tudi pot do Broma potekala brez težav, a sva se pošteno uštela. Na Bromo namreč vozijo le minibusi (mikroleti), kateri nimajo določenega urnika saj odrinejo šele ko so sedišča polna. Dobra stran “mrtve” sezone , ko so cene prenočišč in ostalih storitev nizke, se je v tem primeru izkazala za izjemno slabo. Vozniki minibusov, ki seveda “držijo” skupaj, so neomajni pri visokih cenah prevoza na Bromo saj se zavedajo, da druge možnosti redki turisti v tem obdobju skorajda nimajo. Po nekaj urnem čakanju in intenzivnih pogajanjih se je v pogajalski pekel pridružila finka4 po imenu Anna. Ko smo, kljub temu da smo bili “že” trije, ugotovili da nam vozniki nikakor nočejo popustiti pri ceni, smo, na presenečenje voznikov minibusov, ubrali drugačen postopek urejanja transporta. Za prevoz smo najprej začeli prositi domačine, ki so zavijali na bencinske črpalke ter akcijo nadgradili z štopanjem, kar je za Indonezijske razmere sila nenavadno.

med eno izmed akcij

med eno izmed akcij

Zaigrali smo na prave strune. Vozniki minibusov so uvideli, da je njihov potencialni zaslužek ogrožen, saj je akcija nakazovala našo uspešnost pri pridobivanju prevoza. Popustili so ter nas na Bromo odpeljali po običajni ceni.

Po odličnih dveh dneh na Bromu sva naposled le odrinila proti najini predzadnji postojanki Yogyakarti, še enemu izjemno prijetnemu in zanimivemu Indonezijskemu mestu polnemu različnih tržnic, uličnih umetnikov ter seveda tudi “tečnačev”. Že ob najinem prvem obroku (Baksu) sva med uživanjem ob hrani dobila pod nos list z vprašanji. O, intervju (sva si dejala)… teh sva pa že vajena in naslednji dan sta sledila še dva. Namena tovrstnih zaslišanj nisva nikoli izvedela a predvidevava, da gre za nekakšno zbirateljsko muho.

Navdušenje ob odgovarjanju na vprašanja

Navdušenje ob odgovarjanju na vprašanja

Trenutno se nahajava v Jakarti, kjer čakava na letalo do Manile. Repertoar prevoznih sredstev, uporabljenih na poti, je tako popoln saj sva za pot do Jakarte izbrala vlak. Biznis klas! Najbrž je takšno oznako dobil, ker so vagoni primerni res samo za “biznis” saj zaradi “udobja” in pestrega dogajanja na njem ni mogoče zaspati. Tako sva po prebedeni celotni noči ob petih zjutraj prispela v Jakarto, kjer naju je pričakal Jezusankov prijatel Rudy, ki naju je dobrodušno popeljal na ogled mesta. Po noči brez spanja si je resnično prijetno ogledovati mesto Jakarta z 20 kilogrami prtljage na hrbtu.

Na lahkotnem sprehodu po Jakarti

Na lahkotnem sprehodu po Jakarti

Jezusanko, jaz in Rudy

Jezusanko, jaz in Rudy

Zgodba se tako počasi zaključila saj kmalu poletiva iz Jakarte proti Manili od tam pa nazaj na rodno grudo.

Še zadnji trenutki v Jakarti

Še zadnji trenutki v Jakarti

Potek celotne poti: General Santos-Manila-Kota Kinabalu-Tawau-Nunukan-Tarakan-Balikpapan-Surabaya (večkrat)-Malang-Batu-Denpasar-Sumenep-Sampang-Probolingo-Bromo-Yogyakarta-Jakarta-Manila-Dubaj-Benetke

slike praktično celotne poti 1 (Pictures)

slike praktično celotne poti 2 (Pictures)

  1. kot je že znano, sem ga tako krstil takoj ob prihodu v General Santos []
  2. pred štirimi leti se je Jezusanko na njihovi orhidarni učil vzgajati in negovati orhideje []
  3. mimogrede tudi najina angleščina ni popolna []
  4. ženska iz finske []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v INDONEZIJA 2010 | 4 komentarjev »

KAN KAN

Objavil BLAŽ SKOK dne 31.10.2010

Kot sem že omenil se je vse pričelo s težavami z vizo, ki sva si jo hotela urediti še na Filipinih (Davao City), ko sva bila prisiljena spremeniti potek poti. Z ladjo namreč brez vize nisva mogla pluti do Manada (Indonezija). V sili razmer sva morala izbrati najcenejši let (Gensan-Manila-Kota Kinabalu) in po nekaj urnem letu pristala v mestu Kota Kinabalu v Maleziji. Tu sva se zadržala dva dni saj sva si morala urediti vizo. Na najino veliko presenečenje z urejanjem le-te ni bilo nikakršnih težav. Glavno birokracijo sva uredila v roku pol ure nakar sva za “pripopanje” vize v potni list čakala en dan. Med tem sva raziskovala miniaturno, dokaj moderno, mestece in bila redne stranke pri arabskih prijateljih, ki so nama pripravljali okusne in zelo poceni obroke… s poudarkom na poceni, gre namreč za nizkoproračunski projekt imenovan “ne vem kaj jutri dan prinese”. Prav vse se podreja stanju na bančnem računu, ki glede na zalogaj poti nikakor ni ugleden. Zato sva sloganu dodala še “less money, more funny”. V Kota Kinabalu sva za nočitev odštela 2€/noč. Soba je bila temu primerno luksuzna, brez oken, z razmajanimi restantskimi pogradi in zelo malo maneverskega prostora, a s “high speed” ventilatorjem in zajtrkom. Pri enemu od njih je Jezusanko opravičil sloves čudodelca… v videu se lahko prepričate o Jezusovih nadnaravnih sposobnostih…

http://www.vimeo.com/16305673

Po pridobitvi vize sva se takoj odpravila na deveturno avtobusno vožnjo proti mestu Tawau od koder sva s trajekti zaplesala KANKAN in sicer NunuKAN – TaraKAN. V Tarakanu sva, sicer nerada, sprejela odločitev, da do Surabaye spet poletiva saj je cena letalske vozovnice enaka ceni ladijske, hrana na ladji, na kateri bi prebila 4 dni, pa po informacijah vsaj trikrat dražja kot na kopnem. To pa bi pomenilo smrtni udarec najinemu slabotnemu budgetu. A tudi polet je bil, predvsem za vedoželjnega Janka, zelo poučna izkušnja…

http://www.vimeo.com/16305738

Opozorila turistične informacijske pisarne:

V Kota Kinabalu sva obiskala turistično informacijsko pisarno, kjer sva hotela pridobiti podatke o voznih redih avtobusov, trajektov,… ko sva ji predočila načrt poti je deklica postala skrajno presenečena, saj do sedaj še ni srečala popotnike, ki bi se iz Kota Kinabalu-ja podali v Indonezijo z zemeljskimi prvoznimi sredstvi. Razlog, zakaj vsi iz Kota Kinabaluja poletijo direktno v Indonezijo, so tudi ugrabitve turistov. Zadnja ugrabitev se je sicer zgodila dve leti nazaj a vendar duh piratov še živi. Pot prečkanja malezijsko-indonezijske meje poteka namreč okrog območja kamor še dosežejo Zamboanški poredni fantje in so se v preteklosti že dogajale piratske akcije. Naknadno sva pridobila tudi bolj optimistične informacije od cimra v hostlu. Živi namreč na tem območju in kot nama je dejal je možnost ugrabitve izjemno majhna. In podala sva se na to pot ter po rahlo utrujajoči, a zelo zanimivi poti prispela v mesto Tawau (Malezija). Od tam sva nadaljevala pot s čolnom na otok Nunukan, kjer sva ostala dva dni. Od tam pa še z enim čolničkom do otoka Tarakan. Oba otoka ležita na območju vzhodnega Kalimantana (Indonezijskega dela Bornea). V Tarakanu sva se odločila za ponovni polet do Balikpapana (Kalimantan) in od tam do Surabaye (Java) saj je, kot že omenjeno, cena leta enaka ceni ladijske vozovnice.

Silebriti od avtobusne postaje naprej:

Iz mesta Kota Kinabalu sva odrinila z avtobusom. Že pri prihodu na terminal avtobusne postaje sva ugotovila, da nama na poti nikakor ne bo dolg čas. “Agenti” podjetij, ki ponujajo avtobusne prevoze, naravnost ponorijo ko opazijo sveže obraze. Vse skupaj naju je spominjalo na dokumentarne serije o hijenah in jastrebih na Diskoveri čenl.1 V aziji bledoličnežem res ni težko biti zvezda. 2
Kljub temu, da sva vse “agente” kar se le da hitro odslovila, si naju je eden od njih brez najine odobritve, kaj hitro prisvojil in preden sva pri okencu povedala najine želje, je že zmagoslavno razlagal zaposlenim, da sva midva sad njegovih marketinških manevrov, kar naju je stalo dodatnih 10 malezijskih ringittov. Zgodba se je, s koketiranjem taxista še preden sva izstopila iz avtobusa, ponovila v mestu Tawau… in potencirala na otoku Nunukan, kjer sva morala opraviti vrsto intervjujev (pisnih-vprašalnik) in fotografiranj z lokalnimi mladci. Malo manj prijetno je bilo srečanje lokalnega norčka z velikim razpoloženjskim razponom (od radosti do jeze). Ta nama je sledil kot senca in naposled so ga od naju odgnali “lokalci” in nama s kazalcem poševno položenim na čelo pokazali za kakšnega “kalibra” gre.

med pisnim intervjujem

med pisnim intervjujem

Udobje na avtobusu (relacija Kota Kinabalu-Tawau):

Pot z avtobusom je bila dokaj udobna do polovice, ko je sledil postanek v gorskem počivališču native dizajna in seveda svojevrstno ureditvijo, kot velja za večino takšnih ali drugačnih javnih prostorov. Nadela sva jim titulo: vse po HACCP standardih. Po postanku je sledil rahel šok saj sva ob vrnitvi na avtobus opazila, da se je prostor pri najinih sediščih močno zmanjšal. Spredaj sedeča sopotnika sta namreč izkoristila najino neprisotnost in si svoja sedišča preoblikovala v “skoraj” ležišča. Kljub očitnemu negodovanju oblike njunih sedežev nista spremenila, eden od njiju nama je sicer dajal občutek da ga malenskost peče vest a kljub temu se svojemu udobju ni mogel odreči med tem ko je drugi ostal povsem hladnokrven.

Janko je kljub pomanjkanju prostora ohranjal mirno kri in dobro razpoloženje...

Janko je kljub pomanjkanju prostora ohranjal mirno kri in dobro razpoloženje...

Narko inšpekcija:

Pred vstopom na indonezijsko ozemlje (Nunukan) je sledil še pregled narko inšpekcije. Policist je svoje delo opravil strogo in profesionalno ter vse skozi dajal vtis velikega poznavalca substanc, ki jih nosiva v potujoči lekarni. Najbrž ni niti vedel kaj natančno vsebujejo škatljice z zdravili, a moral je delovati profesionalno preden nama je vzkliknil “welcome to Nunukan”.

...zaskrbljeno sem spremljal delo narko inšpekcije...

...zaskrbljeno sem spremljal delo narko inšpekcije...

Porno soseda:

V Nunukanu sva imela tudi nekaj sosedov. Ena izmed njih je bila mlada Indonezijka, ki se nama je predstavila kar z njenim video materialom. Glede na njihovo konzervativnost in muslimansko vero naju je skrajno presenetila, ko nama je, brez kakršnega koli povoda začela kazati njen foto video materjal shranjen na njenem telefonu. Videla sva marsikatero podrobnost iz njenega intimnega življenja. Vse je kazala z navdušenjem in pospremila z navdušujočim smehom. Po njenih reakcijah sodeč sva ugotovila, da je bila na svoja umetniška dela zelo ponosna. Seveda sva tudi sama prispevala nekaj k njeni foto zbirki… a le v obliki skupinske fotografije sosedov.

Hotel z zajtrkom v Tarakanu:

V hotelu v Tarakanu (za “deLux” hotel se to spodobi) sva bila poleg nočitve deležna tudi zajtrka. Na mizi so se bohotile sladke štručke in skodelice napolnjene s čajem ali kavo. Izbiri slednjih sva namenila največ časa, saj sva pri razburljivem iskanju kar tekmovala kdo bo v skodelici dobil manj mesnega dodatka – slastnih mravljic. Mimogrede, hitrost teh indonezijskih mravljic je od 130 do 200 metrov na uro. Raziskavo sem opravil med popoldanskim počitkom.

Mravlja tudi v štručki?

Mravlja tudi v štručki?

Pričaj Srbski in razumel te bo celi svet:

Po nekaj dnevnih izkušnjah v Maleziji in Indoneziji, kjer jim je angleščina “španska vas”, sva morala ovreči vsesplošno trditev “pričaj srpski i razumjet če te cjeli svet”. Po hudih naporih, ko sva hotela kakršnekoli informacije zaman pridobiti s komuniciranjem v angleškem jeziku, sva iz spomina izbrskala splošno znani rek ter vsa optimistična začela komunicirati v srbskem jeziku. Žal je ta hipoteza padla v vodo že po nekaj poskusih. Od takrat naprej z domačini komunicirava v slovenskem jeziku. Debate so izjemno zanimive. Včasih se z določenimi “lokalci” zaklepetava v dolge diskusije, mnenja se kar krešejo. Neznanje angleščine tukajšnjih domorodcev marsikdaj poskrbi tudi za dobro rekreacijo. Na vprašanja “kje je to ali ono” skoraj vsak usmeri kazalec v drugo smer. Po vsem tem so “šnelkursi” indonezijskega jezika vse pogostejši…

...tudi urejanje letalske karte je potekalo po balkansko...

...tudi urejanje letalske karte je potekalo po balkansko...

Đeki čen policaji:

Ob sprehodu po mestu Tarakan naju je pot zanesla tudi mimo policijske postaje. V pisarni je bilo nagnetenih veliko število policistov, ki so, ko so naju opazili, začeli veselo pozdravljati. Ustavila sva se in poklepetala z njimi, seveda v slovenskem jeziku. Dolgo jih nisva hotela motiti saj je bil ravnokar na sporedu večerni film. Ob vprašanju kaj gledajo so vsi v en glas začeli navdušeno vzklikati “đeki čen, đeki čen”. Seveda so bili vseskozi bolj kot ne resni kar se za može postave tudi spodobi. Le pri “foto sešnu” so se malenkost sprostili. Nato sva jih pustila da v miru nadaljujejo s svojim delom.

Policisti med delom

Policisti med delom

Hočete podaljšanje penisa? Pojdite na tržnico v mestu Tarakan…:

…kjer sva srečala “čarovnika”, ki je s pomočjo pijavk podaljševal moški ponos. Opremljen s strokovno literaturo je deloval izjemno profesionalno kar dokazuje tudi množica daljšega kurca željnih fukačev, ki so se nagnetli okoli njegove “pisarne” in kar požirali njegove nasvete. Debate so bile videti resne in dramatične. Najbrž je mojster imel na tržnici le informacijsko pisarno saj nisva videla kako potekajo tovrstne terapije.

želite daljšega...

želite daljšega...

Lou bađet:

Ker nama stanje na računu ne omogoča obiskovanja raznoraznih dragih turističnih atrakcij sva se odločila da najina pot zajema le pohajkovanje po določenih krajih in spoznavanje ljudi in njihove kulture. Edini namen pokonzumiranja masovnega turizma bova opravila na otoku Bali, če naju bo pot seveda zanesla tja. Rada bi namreč uporabila Hawaii srajce, ki sva si jih kupila že v General Santosu.

Les mani, mor fani:

Premike, prenočitve, hranjenje, itd. izbirava predvsem na podlagi najinega “bogatega” tekočega računa. V težkih trenutkih nama energijo daje slogan “less money, more funny”. Cene nočitev do sedaj so bile naslednje:
- Kota Kinabalu (hostel- 6 posteljna soba 2,5€/osebo + zajtrk – vse po “HACCP standardih”)

soba v Kota Kinabalu

soba v Kota Kinabalu


- Nunukan (baraka s sobami- dvoposteljna soba 1€/osebo– vse po “HACCP standardih”)
...skupna "deLux" kopalnica z WC-jem v Nunukanu...

...skupna "deLux" kopalnica z WC-jem v Nunukanu...


- Tarakan (hotel- dvoposteljna soba 2€/osebo + zajtrk– vse po “HACCP standardih”)
razkošni hodniki hotela v Tarakanu

razkošni hodniki hotela v Tarakanu


- Surabaya (hotel – soba z mini zakonsko posteljo 4€/osebo + zajtrk– vse po “HACCP standardih”)
Janko je bil nad razkošjem v Surabayi navdušen

Janko je bil nad razkošjem v Surabayi navdušen


- Batu (hiša – for free)

Cenam primeren je bil tudi luksuz v omenjenih bivališčih (izjema je Batu, kjer je cena prenočitve obratno sorazmerna z luksuzom).

Trenutno se nahajava na hribovitem območju vzhodne Jave, v mestu Batu. Kjer nama poleg blagodejne klime prija tudi zastonj prenočitev, saj sva na obisku pri družini, kjer je Janko pred štirimi leti negoval orhideje na njihovi orhidarni. Nadaljevanje sledi…

KAN KAN slike (Pictures)

  1. Posledica bele barve kože je tudi ekspresno višanje cen. Očitno je, da hočejo kar največ iztržiti iz denarja polnega in izgubljenega belca. Ker sva midva le izgubljena belca z neuglednim stanjem na bančnem računu sva temu primerno vedno trda pogajalca. Morava se pohvaliti, da sva pri tem zelo uspešna saj se je velikokrat celo zgodilo, da sva za določene storitve plačala manj kot sicer računajo domačinom. Ja … “less money, more funny” []
  2. Ena od razlik, ki jo opazimo ko se iz Filipinov prestavimo v Indonezijo je tudi način pozdravljanja osebkov bele rase. Na Filipinih te na ulici zasipajo s pozdravi “hey Joe”. V indoneziji pa se poslužujejo pozdrava “hello mister”. Podobnost najdemo v tem, da je pripadnik bele rase povsod velika zvezda. []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, MALEZIJA-INDONEZIJA 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 4 komentarjev »

Na Filipinih se je prikazal Jezus

Objavil BLAŽ SKOK dne 18.10.2010

Moj profesorski mandate se je zaključil, a vendarle ni še čisto konec. Prevevajo me čudni občutki. Na eni strani veselje, da sem misijo opravil uspešno, na drugi žalost ker vem, da v naslednjih dneh zapuščam General Santos in vse te prekrasne ljudi, ki so me spremljali skozi eno izmed najlepših obdobij mojega življenja. Zapuščam jih, vsaj za določeno obdobje. Vem, da se bom vrnil, o tem ni nobenega dvoma. Razlogov za to je več kot dovolj, eden izmed njih je v stilu “extraordinary” zgodb, ki so me vseskozi spremljale pretekle pol leta. A o tem v kakšnem od naslednjih zapisov…

Prikaz Jezusa je pomenilo zaključek ene in začetek druge avanture. Zgodilo se je na letališču General Santos ko je iz letala pristopical zaraščen, na prvi pogled skrajno neurejen možakar. “Jezus” sem vzkliknil in padel v objem tega čudaka. Bil je moj starejši1 brat enojajčni dvojček Janko oziroma, kot sem ga krstil v prvih trenutkih, Jezusanko. V očeh ljudi z malo bolj paranoičnim pogledom na svet bi ga kaj hitro lahko označili tudi kot terorista. A ostanimo pozitivni zatorej prikazal se mi je Jezus… in jaz sem njegov naravni klon, kar pomeni…

http://www.vimeo.com/15939859
Z Jezusom je prispel tudi nov pralni stroj

Z Jezusom je prispel tudi nov pralni stroj

Tudi Jezusanko je bil, kar je s strani Filipincev že skoraj pričakovati, deležen neverjetnega navdušenja in toplega sprejema. In že prve dni, kljub neizmerni utrujenosti, deležen številnih dogodkov, ki so se začeli že v soboto. Sicer so bili dogodki namenjeni mojemu slovesu a vendar se je k tem paketu sedaj štel tudi Janko.
Kot je bila moja celotna filipinska era polna presenečenj, veselja, ljubezni, vzhičenosti,… takšni so tudi dnevi pred mojim odhodom. Po oddelanem zadnjem uradnem predavanju z mojim najboljšim razredom (BSHRM 4-1C) sem dobil presenečenje v obliki poslovilnega programa, ki so mi ga pripravili moji študentje. Bil sem resnično ganjen in priznam, kljub temu da sem že velik fant, mi je po licu spozela tudi kakšna solza in le malo je manjkalo, da nisem planil v neukrotljiv jok. Mislim, da si kaj lepšega od študentov nebi mogel želeti. Resnično jih imam neizmerno rad in jih bom zelo pogrešal.

http://www.vimeo.com/40022153

Moji najboljši študentje

Moji najboljši študentje

Prav tako vse sodelavce s katerimi sem preživel zadnje obdobje in, ki so me nekaj dni kasneje prav tako presenetili z zaključnim programom tako, da sem še enkrat moral zadrževati izbruhe joka. Ljudje tukaj resnično znajo v človeku izzvati eksplozijo čustev. Človek pa kaj drugega, kot zaljubiti se v te ljudi, enostavno ne more. Zato vem, da se bom, iz te ponorele Evrope, kmalu spet vrnil v deželo ljubezni, neobremenjenosti, veselja, umirjenosti, odkritosti in srčnosti… do vseh teh ljudi, ki so mi obogatili dušo in srce. Vrnil se bom…




A najprej je pred mano nova avantura, ki se je na nek način že začela in katere razburljivost se je nakazala že ob urejanju indonezijske vize v tri ure oddaljenem Davau. Kljub predhodnim zagotovilom in predložitvi vse zahtevane dokumentacije vize ni bilo mogoče urediti. Predhodno sem dobil informacije, da je za pridobitev vize potrebno le garantno pismo gostitelja v indoneziji in dokazila da se iz države zagotovo vračava nazaj. Vse informacije so se v trenutku izkazale kot napačne saj kot tujca nisva mogla urediti vize, ker bi potrebovala tudi odobritev indonezijskega konzulata v Jakarti, ki bi prav tako moral biti urejen s strani gostitelja. Najine stiske ob vsem tem pa so uradniki sprejeli povsem hladokrvno. Pomagala ni niti ponujena spodbuda za učinkovito delo v obliki šelestečega papirja.

V pričakovanju vize

V pričakovanju vize


"nezaželjeni" gostje

"nezaželjeni" gostje

Da bi bil dan popoln smo na večerni poti nazaj zašli v malo manj gostoljubno območje Mindanaa. V napačno smer smo se vozili “le” dve uri. Razlog: filipinska vodička zaspala, s krmilom pa je operiral voznik slovenskega porekla. Bilo je malenkost stresno a nadvse razburljivo in kar je najpomemnejše uspešno. Preživeli smo…

Po nekajurnem blodenju v neznano smo končno prišli do zaslužene pozne večerje

Po nekajurnem blodenju v neznano smo končno prišli do zaslužene pozne večerje

Zaradi omenjenih težav z vizo sva tako z Jezusom že na samem začetku morala spremeniti izhodiščno točko avanture in sicer namesto Manada v Indoneziji, Kota Kinabalu v Maleziji, saj po informacijah sodeč tam naj ne bi bilo problemov z urejanjem vize. Sprememba je očitna a vendar se ne obremenjujeva saj si dogodki morajo slediti v stilu projekta poimenovanega “ne veš kam jutri dan odnese”.

"ne veš kam jutri dan odnese"

"ne veš kam jutri dan odnese"

Mix slik zadnjih tednov (Pictures)

  1. Glede na dimenzijo časa sicer mlajši, po eni filipinski različici pa celo starejši. Razlaga le tega sledi v enem od naslednjih zapisov []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 9 komentarjev »

Jebiveter

Objavil BLAŽ SKOK dne 17.09.2010

Po dolgem času se spet javljam. Še sem živ! Res je, bilo je težko, še posebej dva izmed preteklih koncev tedna a preživel sem. V enem sem bil povabljen na ekskurzijo v Lake Sebu (pod organizacijo STI koliđa za njegovo častitljivo 27 obletnico). Druščina zaposlenih na STI koliđu je poskrbela, da je bil enodnevni izlet skoraj nepozaben. Skoraj nepozaben zato, ker je polovica dneva zaradi nenavadnih okoliščin zapustila moj spomin. Razloge za to sem, po temeljiti raziskavi naslednji dan, pripisal filipinskemu rumu Tanduay-ju. Prišlo je do tako imenovanega efekta “splošne anestezije”1 . Efekt je bil toliko močnejši, ker v želodcu ni bilo nobenega borca (riža,…), ki bi se junaško spoprijel s Tanduay-em. No, tudi če bi bil prisoten je bila invazija Tanduay-a tako enormna in intenzivna, da ni bilo nikakršne možnosti za zmago.

Priprave na splošno anestezijo... pacienti smo začeli dozirati anestetik Tanduay

Priprave na splošno anestezijo... pacienti smo začeli dozirati anestetik Tanduay

Vrhunec dneva, poleg plesa, ki sem ga odplesal s tradicionalnimi plesalkami (to sem izvedel šele naslednji dan, ko sem dobil v vpogled pod krinko napravljen video posnetek), prevažanja na strehi Jeepneya,… je bil zip line. Adrenalinski spust 200 metrov visoko nad kanionom. Na srečo takrat še nisem doživel napada Tanduay, saj bi najbrž v dolino spustil kakšno znamenje.

(Slovenia Got Talent – trenutki ko je anestezija še prehajala iz lokalne v splošno)http://www.vimeo.com/14981045
(Zip line, Lake Sebu) http://www.vimeo.com/14980108

Izlet v Lake Sebu (27 obletnica STI College) (Pictures)

Dan je bil, kot že rečeno, poln adrenalina a vendar je bil to šele uvod v naslednji adrenalinski vikend, ko je bila na sporedu tridnevna avantura na drugi konec Mindanaa v mesto Cagayan de Oro.
Zaradi podaljšanega vikenda se je pot začela v petek ob devetih zjutraj, ko sva s Cathy odrinila iz General Santosa. Še pred odhodom je sledila sprememba načrta poti in izbor daljše in manj nevarne trase, ki vodi v Cagayan de Oro. Na krajši namreč ni priporočljivo potovati z belim pripadnikom Homo sapiens sapiens. Vojščaki na kontrolnih točkah, ki stražijo vhode na določena območja, te namreč lahko hitro izdajo porednim fantom, ki te prav tako hitro posvojijo za nedoločen čas. Gre za skupno podjetje v katerem se odlično dopolnjujeta administracija (kontrolne točke) in operativa (poredni fantje).

A tudi daljša pot skriva v sebi nemalo razburljivosti. Poleg tega tudi tu nisem bil povsem prepričan, da na kontrolnih točkah ne bodo naredili kakšne reklamne akcije do porednih fantov. Na srečo tega ni bilo, sem bil pa zato deležen druge vrste “zadevanja” z adrenalinom. In sicer tri urne nočne vožnje (od skupno 11 urne vožnje v eno smer). Noč naju je namreč, kljub zgodnjemu štartu, prehitela. Vožnjo ponoči sem poimenoval “boli te kurac”2.
Promet, posebej ponoči, je odlična izbira za presenečenj in adrenalina željne junake. Dodatno vrednost popotovanja pa dobimo, če za krmilo posadimo, pravil (raz)vajenega, pilota slovenskega3 porekla.

Ob dnevni vožnji še junak...

Ob dnevni vožnji še junak...

Nočna vožnja sicer ni nič kaj posebnega, če seveda ne upoštevamo določenih “malenkosti”. Prva izmed teh so dela na cesti. Sam sem vajen, in to tudi vedno brezpogojno pričakujem, da je zaprtje enega izmed voznih pasov, zaradi npr. globokega jarka, naznanjen že mnogo prej ter še opremljen z lučmi. Skratka označeno do tolikšne mere, da lahko ignoriraš označbe le ob napadu, omenjenem pri moji ekskurziji v Lake Sebu.
Pričakoval sem preveč, saj je stvar urejena po principu “boli te kurac”4.

Tablica presenečenja... ti ti šaljivci ti, prej pa ne duha ne sluha (predvidevam, ker dela potekajo podnevi tudi opozorilo posledično prilagodijo le dnevnim razmeram)

Tablica presenečenja... ti ti šaljivci ti, prej pa ne duha ne sluha (predvidevam, ker dela potekajo podnevi tudi opozorilo posledično prilagodijo le dnevnim razmeram)

Označba je, kot se spodobi, neposredno pred deloviščem. Luči, ki označujejo kritično točko cestišča so pa le luči tvojega avtomobila, če jih seveda imaš (in ko luči na prevoznem sredstvu imaš je dobro, da le te tudi delujejo). Tu veliko prevoznih sredstev luči le ima. A kljub nedelovanju velike zaskrbljenosti, s strani lastnikov teh nevidnih puščic, ni čutiti.

Ker je na cesti poleg avtomobilov tudi veliko motorjev in triciklov je prehitevanje sestavni del cestnih manevrov. Kljub popolni koncentraciji ob izvajanju le teh človeku ni ravno vseeno, ko naenkrat zazna, da se mu pribljižuje ogromen tovornjak katerega luči “svetijo” črno. Večina ogromnih zverin uporablja to vrstno osvetljavo. “Dobro” sem si dejal, “ne prehitevaj, in vse bo OK”. Spet sem pričakoval preveč, tisti, “črno osvetljeni”, ne štedijo niti s prehitevalnimi manevri. Ja, ljudje tu so pač sproščeni, veseli in neobremenjeni. Tresavica in povešena spodnja čeljust pa je za nas, zdresirano vrsto, najmanj kar staknemo pri tej terapiji. In kot da še to ni dovolj… tudi vožnja za tovornjakom (še posebej v klanec) ni najbolj prijetna. Nikdar ne veš, če bo pošiljka nameščena na priklopniku ali kar celotna kompozicija, naekrat spremenila naslov dostave in ti pristala v naročju. Včasih se zdi, da manjka le rahel tresljaj do “eksplozije zabave”. S tem se seveda postavlja večna dilema nočne vožnje: Tvegati s strategijo od spredaj (prehitevanje) ali od zadaj (sledenje).

Prodamo tovornjak v odličnem stanju primeren za takojšnjo uporabo...

Prodamo tovornjak v odličnem stanju primeren za takojšnjo uporabo...

Tudi tricikli imajo sposobnost, hitrega prikazovanja. To sposobnost jim prav tako daje črna “svetloba”, katero oddajajo njihove luči. Včasih se zgodi, da oddajajo belo svetlobo. A le na sprednjih lučeh, pa še ta je bolj šibkega značaja in malo spominjajo na črnosvetleče se sorodnice. Zatorej sem imel vedno pri roki 7 pesos drobiža v primeru, da naenkrat pristanem v zadnjem delu tricikla poleg ostalih potnikov, vožnjo je namreč treba plačati.

Podnevi še opazen...

Podnevi še opazen...

Seveda je treba kratek hvalospev napisati tudi za lastno prevozno sredstvo. Tudi avtomobil s katerim sva potovala ima svoje izjemne sposobnosti. In to je … Letenje! Krajši polet so omogočili šaljivci, ki pripravljajo cesto za novo preobleko in nevidna opozorila, ki opominjajo na močno poglobljeno cestišče. S poletom sem bil dokaj zadovoljen, malo manj pa s pristankom saj je bil izveden morda malenkost pregrobo a kljub temu uspešno. Tako se je pot nemoteno nadaljevala po trdnih tleh.

Eden izmed primerkov vzletišča in pristajalne steze (prehod iz ceste na poglobljeno golo cestišče velikokrat NI postopno. V večernih urah lahko, pri nezmanjšani hitrosti, to povzroči krajši polet... (še posebej če so izpolnjeni naslednji pogoji: pravil (raz)vajeni voznik+večer+nepripravljenost na presenečenja)

Eden izmed primerkov vzletišča in pristajalne steze (prehod iz ceste na poglobljeno golo cestišče velikokrat NI postopno. V večernih urah lahko, pri nezmanjšani hitrosti, to povzroči krajši polet... (še posebej če so izpolnjeni naslednji pogoji: pravil (raz)vajeni voznik+večer+nepripravljenost na presenečenja)

Table pred deloviščem jasno nakazujejo smer v kateri moramo nadaljevati vožnjo? Mogoče še sreča, da se jih zvečer ne vidi...

Table pred deloviščem jasno nakazujejo smer v kateri moramo nadaljevati vožnjo? Mogoče še sreča, da se jih zvečer ne vidi...

Po 11 urah je bil cilj dosežen brez fizičnih poškodb in že sem se veselil, da je isto pot potrebno opraviti tudi za vrnitev v General Santos.

Vsak zahteven podvig zahteva tudi svoje zaključno poročilo. Rezultati so me kar malenkost presenetili, česar pa sem tako in tako že vajen. Skupaj 22 ur vožnje, potniki nepoškodovani z rahlim glavobolom od večurne napetosti, število zaznanih prometnih nesreč na celotni poti (0), hormon sreče ob uspešni vrnitvi na najvišji možni ravni. Prav tako je zanimiv podatek, da je na filipinskih cestah izjemno malo smrtnih žrtev (vsaj uradno). Cestna pravila so jasna: pravil na cesti ni, pazi le nase in posledično bodo varni tudi ostali. Vožnja je zaradi strogih nepravil vedno izvedena s popolno koncentracijo, saj je seveda treba preživeti. Ob uspešni vrnitvi nazaj v General Santos in sestopu izza volana sem se tako lahko le še glasno vprašal: “Le zakaj so potrebna pravila in omejitve?”

(Posnetek vključuje po večini le dnevno dogajanje na varnih delih ceste, ko je bilo ozračje še dokaj sproščeno. Nočne pripetljaje zaradi tresočih rok in mehkih kolen nisem uspel posneti… razen zaključek posnetka, ko je ob močnem nalivu vožnja potekala zelo počasi, pa še to je bilo nazaj grede v bližini General Santosa, kjer je verjetnost presenečenj (dela na cesti, “črno svetleče” luči, itd.) precej manjša. Glasbena podlaga ni bila izbrana s kakšnim posebnim namenom ampak je le naključje trenutka…)

http://www.vimeo.com/14992884

“Življenje je najbolje prepustiti, da teče po principu kaosa!”, sem si rekel Hoch lebe Freiheit…

Pot v Cagayan de Oro (Pictures)

  1. Anestezija (iz grških besed αν- (an-) – »brez« + αἲσθησις (aisthesis) – »zaznava«) je prekinitev čutne zaznavnosti. Anastezija je lahko spontana (zaradi nevroloških obolenj) ali pa terapevtska. V slednjem primeru je lokalna, če jo dosežejo z infiltracijo določenega področja ali odvodnega živca, in splošna, če jo spremlja izguba zavesti. Izjemoma je v rabi trajna anestezija z alkoholiziranjem ali s prekinitvijo živčnih poti. []
  2. one of the commonly use Slovenian expression which means: “I don`t care” []
  3. verjetno lahko posplošim in rečem kar evropskega, morda kar zahodnjaškega []
  4. one of the commonly use Slovenian expression which means: “I don`t care” []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 7 komentarjev »

Še naprej se učimo filipinsko – lekcija IV

Objavil BLAŽ SKOK dne 17.08.2010

Na sporedu je naslednja video lekcija, kjer je prikazan način s katerim se pogovarjajo Filipinci. Zahodnjaki se pri pogovoru v večini primerov poleg verbalnih veščin poslužujemo tudi veščin intenzivne gestikulacije, zatorej je pri pogovoru priporočljiv razmak med sogovornikoma vsaj za dolžino sodelujočih udov. Z manjšanjem razdalje med sogovornikoma proporcionalno narašča tudi verjetnost obojestranske povzročitve poškodb.
Filipniski način je neprimerno manj nevaren in utrujajoč. Pri pogovoru običajno mirno stojijo pred teboj (lahko seveda tudi sedijo ali ležijo1) in svoje oziroma sogovornikove besede potrdijo le z odobravajočim dviganjem obrvi in kimanjem z glavo. Kot bi hoteli izreči naslednje enote jezikovnega sporočila: Dragi prijatelj, me sploh razumeš kaj ti govorim? ali Ja, vidiš tako je to! ali…
Če pa element izvajajo ob poslušanju sogovornika tudi: Prav imaš prijatelj! ali Razlagaj naprej, govoriš popolnoma nerazumljivo! ali…
Tudi sam sem začel intenzivno trenirati tovrstno tehniko pogovora, zato vam v novi video lekciji želim pokazati do sedaj pridobljene veščine. Kako mi uspeva, če sploh, bodo znali povedati predvsem tisti, ki so imeli s Filipinci že opravka2

http://www.vimeo.com/14203936
  1. pri ležeči ženski je ta element še posebej razveseljujoč []
  2. na primer prijateljica Živa, ki mi je tudi dala idejo za novo nastalo lekcijo []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 2 komentarjev »

Naučimo se filipinsko…tretjič

Objavil BLAŽ SKOK dne 5.08.2010

Že kmalu po prihodu sem bil deležen seveda tudi prvega povabila na kosilo s svojimi novimi sodelavci. Kosilo se je začelo na povsem običajen način. Vsak si je izbral svojo jed s porcijo riža.
Nekaj časa smo mirno jedli, dokler niso iz čistega miru začeli sem ter tja švigati najprej pogledi in nato še žlice, od krožnika do krožnika. Z malo presenečenim pogledom sem se postavil v bolj defenzivni položaj, saj sem pričakoval, da bodo kmalu po žlicah začele švigati še pesti. A tega k sreči nisem doživel saj je tovrstno obedovanje tu povsem običajno. V primeru, ko udeleženec pri mizi ugotovi, da je pri izboru hrane napačno precenil svojo želeno glavno jed oz. se mu tudi hrana na ostalih krožnikih zdi interesantna se, brez predhodne najave in seveda tudi brez začudenih pogledov okolice, z žlico napoti proti krožniku soseda ter preveri kakšno srečo pri izboru je imel le-ta.
Sprva se mi je ta navada zdela jako čudna, saj smo zahodnjaki navajeni na “kar je moje je moje, in pika…ne drzni si”, dokler nisem nekoč tudi sam zamočil pri izboru hrane. Takrat sem se seveda z veseljem poslužil filipinskega načina “delimo si z ljubeznijo”.

Ker nam ta navada ne pokaže samo načina hranjenja ampak se v njej skriva kar veliko odgovorov na vprašanja o razlikah med zahodnjaki in azijci sem sklenil, da vam navado v kateri se skriva nemalo simbolike serviram v novi video lekciji.1 Pa dober tek.

http://www.vimeo.com/13898606

Mix slik: STI spoznavni večer, IAESTE vikend,… (Pictures)

  1. Jabolko spora v videposnetku sta dve različni vrsti tune in sicer Mechado ter Hot and Spicy Tuna. []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 21 komentarjev »

Predavateljstvo

Objavil BLAŽ SKOK dne 17.07.2010

Oddelal sem četrtino semestra. Moram priznati, da si nisem predstavljal, da je lahko profesorski poklic tako naporno in težko delo. Šele sedaj vem, kar si kot študent nisem nikoli predstavljal, kaj vse je potrebno opraviti, da je delo profesorja kar se le da kvalitetno.
Kot sem že omenil v enem izmed prejšnjih zapisov učim ekonomiko in finance in sicer 30 študentov zadnjega (četrtega) letnika študija. Moj delovnik poteka ob ponedeljkih, sredah in petkih od 13.30 do 14.30 (ekonomika) ter od 14.30 do 15.30 (finance). Seveda moram spet študirati snov, ki sem jo “obdelal” že v mojih študijskih letih le da tokrat ni mogoče preskakovati poglavij, češ, saj tega morda ne bo na izpitu. Situacija je popolnoma drugačna. Vso snov je seveda, predno lahko samozavestno pristopim k uri, potrebno preštudirati do potankosti, saj je odgovor “ne vem” eden izmed bolj neprijetnih odgovorov študentom. Seveda ta odgovor ni sramoten,saj ga ni junaka, ki bi “pojedel” vso znanje sveta. Kljub vsemu ne bi bilo prijetno, da bi kot profesor s tem odgovorom operiral pri večini vprašanj.

moje delovno mesto - zbornica

moje delovno mesto - zbornica

Kljub temu, da predavam “le” šest ur tedensko je moj delavnik ponavadi razpotegnjen od nedelje do petka, saj ponavadi dan pred predavanji študiram snov naslednjih predavanj. Tako, da mi bolj kot ne za popolni odklop ostanejo le sobote. In seveda vedno dobrodošli dnevi, ki se jim reče praznik. V moji prvi eri predavateljstva, so se zgodili štirje dnevi s to cenjeno deklaracijo.

Sicer sem predavateljstvo sedaj že bolj kot ne osvojil in je z vsakim predavanjem lažje in manj stresno. Glede na moje prve ure (predvsem prvo uro) sem s predavanji v zadnjem obdobju zelo zadovoljen in mislim, da so z mano zadovoljni tudi študentje.

Moje predavateljsko razdevičenje je bilo uspešno, saj je bila na sporedu le predstavitev predmetov in potek semestra ter izpitov. Sledili sta prvi resni uri predavateljstva, za kateri sem se poskušal kar najbolje pripraviti. Predvsem za prvo uro ekonomike, saj sem predvideval, da je dobra otvoritev, izjemno pomembna za nadaljno samozavest. Pripravil sem si nebroj zapiskov, opornih točk, splaniral potek ure,… in jo tako suvereno tudi popolnoma zamočil. V že tako izjemni nervozi ob začetku profesorskega poklica sem nekje na sredini ure izgubil kontrolo nad zapiski, opornimi točkami,… tako sem zadnji del predavanj, da sem lahko izpeljal uro do konca, bral snov iz knjige. Mislim, da je bilo to najdaljše pol ure v mojem življenju. Trpel sem resnično hude bolečine. No, k sreči je sledila ura financ, kjer sem snov le naštudiral in si nisem pripravil nobenih pomoči in poteka ure. Bil sem namreč vnaprej prepričan, da bo prva ura ekonomike odlična in bom naslednjo, ko nervoza ne bo več tako zelo prisotna, oddelal sproščeno in z delno improvizacijo. No, kot že rečeno, prva ura je bila polom vendar sem z drugo popravil vtis. Očitno mi leži improvizacija. Sedaj se strategije “naštudiraj in improviziraj” striktno držim, saj mi delo po natanko določenem planu in točkah očitno ne leži.
Da najbrž nisem tako slab predavatelj kažejo tudi kolokviji, saj so jih študentje po večini opravili z dobrim izzidom.

Kot že rečeno, moj razred je sestavljen iz 30 študentov (no toliko jih je uradno na seznamu) zadnjega letnika. Redno jih predavanja obiskuje okrog 23. To je pisana druščina mladine, ki jih imam resnično rad. Človek kaj drugega, kot vzljubiti jih, enostavno ne more. So pa tudi moj prvi in mogoče edini razred študentov, ki sem jih oz. jih bom poučeval zato so seveda pri meni na posebnem mestu. Vsak od njih je zgodba zase in prav vsak od njih ima kakšno svojo značilnost oz. posebnost. Super so. Prav tako so izjemno bistri zato za pravljice nimam veliko maneverskega prostora. Njihovi bistrosti se lahko zahvalim tudi, da me včasih rešijo neprijetne situacije.

moj najboljši razred

moj najboljši razred


moj najboljši razred

moj najboljši razred

moj najboljši razred

moj najboljši razred


moj najboljši razred

moj najboljši razred

Ko sem eno od ur zaključil z računsko nalogo, ki sem jo, najbrž ker je bil to zaključek ure, preštudiral “na hitro” ter jo,ne vem ali tudi napačno, interpretiral z drugačnim postopkom (s sicer pravilnimi rezultati), je bila zadrega neizbežna. Rešila me je študentka, ki je privolila na moje povabilo k reševanju naloge na tablo. Ko sem opazil, da sem sam napravil izračun na popolnoma svoj način (sicer še moram preveriti ali je morda tudi ta pot izračuna pravilna glede na to da sem prišel do popolnoma enakih rezultatov), sem najprej le nemo strmel na tablo, kjer je nalogo reševala študentka, in začel dvomiti v mojo strokovno kompetenco ter ob koncu le samozavestno pohvalil študentko za pravilno rešeno nalogo. Ja človek vedno potrebuje tudi kanček sreče. Sicer pa pot ni le ena poti je vedno več, vse pa vodijo k istemu cilju.

Naslednja prigoda se je zgodila ob začetku enega od predavanj in povzročila nemalo zmede. Bila je snov, ki sem jo sicer naštudiral vendar tik pred začetkom predavanj ugotovil, da podatki in razlaga grafov “malenkost” odstopajo od moje razlage in predstave. Spet sem nemo strmel v knjigo nekaj sekund in sklenil, da obsodim knjigo laganja ter razglasim svojo razlago snovi za pravilno. Šlo je seveda za malenkost tvegano potezo, a k sreči se je po naknadnem preverjanju izkazalo, da sem naredil več kot odličen manever. Takrat sem se tudi sprijaznil, da knjiga (pripravljena snov in potek ur) vsebuje nemalo napak tako, da sedaj že suvereno ne zaupam tej knjigi.

grešnici

grešnici

Zanimivo je tudi, da so tu delavci v prosveti izjemno cenjene osebe, kar pri nas po večini že dolgo ne velja več. S tem mislim predvsem s strani učencev, študentov,… In tu si poleg tega, da učiš določene predmete tudi psiholog, podpornik, tolažnik, razsodnik, predlagatelj, itd. Saj študentje pri raznoraznih problemih, dvomih, itd. velikokrat iščejo tolažbo, podporo, pomoč pri svojemu učitelju. Tudi sam sem se že nekajkrat znašel v tej vlogi.

Tudi pravila šole, ki so bolj kot ne stroga in določena, študentje striktno upoštevajo. Sicer nisem podpornik takšnega “omejevalnega” načina, a očitno deluje dobro. Študentje kot tudi profesorji morajo nositi uniforme. Izjema je sreda, ki je pralni dan. Natikači, japonke,… niso dovoljeni, prav tako kakšna kratka oprijeta krilca za študentke (pri tej prepovedi sem bil še posebej ogorčen) oz. kakšna druga oprava, ki bi lahko študente in profesorje moškega spola odvrnile od koncentriranega poslušanja oz. predavanja snovi. Dolgi lasje in uhani pri študentih moškega spola niso dovoljeni.

plakat pred vhodom v šolo, ki opozarja na pravila oblačenja...

plakat pred vhodom v šolo, ki opozarja na pravila oblačenja...

Zame so pravila malenkost prirejena in ne tako stroga, saj svoje uniforme nimam. Za predavanja sem kupil ali dobil določene kose garderobe, tako da ne izstopam preveč iz okvirov šole. Za torek in četrtek, ko pa sem med drugim tudi študent, saj obiskujem predmete računalniškega programiranja, pa je moja uniforma sestavljena iz rjavih ali črnih hlač (jeans ni dovoljen) in normalna majica s kratkimi rokavi, ki je potiskana s šolskimi logotipi in napisi.

uniforma za ponedeljek in petek

uniforma za ponedeljek in petek


uniforma za torek

uniforma za torek


uniforma za sredo (pralni dan)

uniforma za sredo (pralni dan)


uniforma za četrtek

uniforma za četrtek

Slike razreda, uniform, zabave,… (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 5 komentarjev »

The Godfather

Objavil BLAŽ SKOK dne 6.07.2010

Ko že človek misli, da ga je doletela vsa čast in slava, zna filipinski narod presenetiti z novo veliko zgodbo… sliši se skrajno neverjetno, če tega seveda nebi v resnici doživel… Sodelavka Filipina (oz. Sweety kot jo kličem) ima novorojenca Filipa Antona, ki je imel krst ravno v času mojega bivanja tu. Ker so bili povabljeni tudi vsi “ožji” sodelavci sem se na seznamu gostov znašel tudi sam. Seveda sem povabilo sprejel odprtih rok. Teden po obisku pogreba mi je namreč kar prijalo, da se udeležim slovesnosti v počastitev novega življenja. Lepo sem se oblekel in ob 8.30 zjutraj že čakal pred STI koliđem, kljub temu da smo bili zmenjeni ob 8.45. Spet sem pozabil na dodatni filipinski časovni zamik, kar pomeni najmanj pol ure po dogovorjenem času, torej sem bil v pripravljenosti 15+30 minut prehitro (uporabil veščine iz prve lekcije)… a nič ne de… konec koncev vedno pridemo na cilj, čas ni pomemben. Tako smo bili tudi na krstu še pravočasno.

Philip Anthony

Philip Anthony

Med tem ko smo se v cerkvi presedali iz klopi v klop (sedežni red ni bil najbolj določen, krst namreč ne poteka le za enega krščenca ampak za večje število malih junakov in junakinj) mi je Filipina v roke pomolila svečo. Mislil sem si ODLIČNO, vsak povabljeni dobi svečo, katero bom lahko najbrž tudi prižgal. Že od otroštva sem namreč užival ob prižiganju sveč. Mogoče sem globoko v duši piroman… vendar tega še ne vem.

Že pred ceremonijo me je Sweety vprašala, če želim biti boter Filipu Antonu. Ker je Filipina že v osnovi oseba, ki se zna dobro šaliti sem vse skupaj tako tudi sprejel (le kdaj bom začel ločevati med šalo in resnico!?) in seveda privolil…

Filipina z možem in Filipom Antonom

Filipina z možem in Filipom Antonom

Med čakanjem na slovesno ceremonijo, po tem, ko sem v roke dobil svečo, so me prisotni šokirali z naslednjim oznanilom “Blaž ti sediš zraven krščenca in ostalih botrov saj sveče dobijo le botri otroka.” Od presenečenja so se mi zašibila kolena… ali lahko človek v tako kratkem času res doživi toliko neverjetnih zgodb. Očitno lahko in dejstvo je, da doživljam obdobje presenečenj in slave.

Boter in njegov nasmejani varovanec

Boter in njegov nasmejani varovanec

Po tem, ko so se mi zašibila kolena sem se seveda takoj presedel v klop kjer so sedeli oče in mama krščenca Filipa Antona, ter vsi botri krščenca med katerimi se je bohotil tudi profesor Blaž.

Ekipa botrov

Ekipa botrov

veselje ob prižiganju sveč

veselje ob prižiganju sveč

Na filipinih je za krst mogoče izbrati do 12 oseb, ki so botri krščencu. Eden izmed teh je seveda glavni boter (kapetan) a to ne zmanjša pomena ostale ekipe. Seveda sem kar pokal od ponosa… doletela me je res izjemna čast! Hvala!

Med slovesnostjo sem tudi vneto bral iz knjige za botre, kar je pač bilo namenjeno, da izgovarjajo botri otroka med molitvijo. Seveda v tagalogščini. Priznam včasih sem, ob hitrosti izgovorjave besed sodelujočih, le momljal saj sem se ob daljših tekstih, v preveliki želji popolne izgovorjave, izgubil. Na koncu smo bili botri prisotni tudi ob polivanju krščenca. Držal sem ga točno pod glavo torej me je tudi tu doletelo “najboljše” mesto potrditve “boterstva”. Po fotografiranju je sledila zabava v čast Filipu Antonu.

Sicer ne vem ali je to res tradicija ali pa so bili prisotni le željni smeha. A kot boter sem moral otvoriti karaoke šov, s ponovitvijo performensa iz karaoke bara (to so si namreč zaželeli). Prisotni so zopet izvajali salve smeha… hmmm zato mislim da sem bil spet odličen.

Zvezda karaok

Zvezda karaok

Seveda sem Filipu Antonu kupil tudi darilo… v slaščičarni sem izbral najlepšo torto, katero pa smo mu na koncu po večini pohrustali gostje.

Glede na dinamiko dogajanja pričakujem, da me v prihodnjih mesecih čakajo še naslednji dogodki (redosled ni nujno enak spodaj naštetemu):

- Izvolitev v filipinski palament
- Glavna vloga v kakšnem filipinskem filmu
- Nastopi v raznih televizijskih oddajah
- Poroka (kjer se poročim jaz)
- … za morebitne ostale dogodke pa se bom pustil presenetiti

uradno potrdilo

uradno potrdilo

Slike krsta, zabave,… (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 3 komentarjev »

Rudiju v slovo

Objavil BLAŽ SKOK dne 28.06.2010

Ker življenje ni samo veselje, vam tokrat poročam iz drugačne vrste druženja filipincev… Filipinski pogreb. Obisk le tega sem si po eni izmed zabav na plaži zaželel na poti domov, ki je vodila mimo pokopališča… osebno sicer nimam nikakršnjih nagnjen do poslednjih počivališč in slovestnosti, ki jim pritičejo… Bila je le ena izmed želja ob pogledu na, s samimi grobnicami posejano, pokopališče. Sklepam, da sem se ta dan malo preveč izpostavljal soncu in je le to vplivalo na delovanje mojih možganov. Želja mi je bila uslišana. Seveda ob izrazu le te nisem želel smrti pokojniku, ki ga mimogrede nisem poznal, na katerega pogrebu sem bil prisoten. Kljub vsemu pa je bilo doživetje izjemno zanimivo…

Maša je potekala v spremstvu šestih trug… tako sem imel na izbiro več možnosti… izbral sem največjo… in ob privolitvi sorodnikov prisostvoval pokopu pokojnika.

izbor je bil zelo velik

izbor je bil zelo velik

Na pogrebu ne manjka, poleg solz seveda, tudi veselja in smeha… Roda mi je zaupala, ko sem le nemo buljil ob pogledu na intervale smeha in veselja, da je pogreb tu tako vesel kot žalosten dogodek. Vesel zato ker se nekateri sorodniki vidijo po dolgem času, žalosten pa zato…, ker eden od vseh sorodnikov nepremično leži in z nikomer ne spregovori…

Zanimiva so prav tako oblačila, sorodniki v popolnoma belih oblačilih ostali prisotni pa »prosto po Prešernu«… tako, da ni vse tako črno kot se zdi…

Po koncu maše, predno se pokojnika odpelje na pokopališče (ne s triciklom), je na repertoarju še družinsko fotografiranje ob trugi oz. kot bi rekli pri nas: “no, pa dajmo še eno gasilsko”…

Še "gasilska"

Še "gasilska"

Zaključim torej lahko, da so pogrebi na filipinih dokaj sproščen dogodek…

Pred kratkim sem tudi ugotovil zakaj moji gostitelji vse moje želje, dejanja,… sprejemajo z veliko mero odobravanja in tolerance. Na Filipinih namreč trdno verjamejo v naslednjo zgodbo. Ljudje, ki so rojeni v mesecu Februarju, ki je mimogrede nepopolni mesec saj ima samo 28 dni, imajo, če povemo v malo milejši obliki, tudi nepopolno opremljeno podstrešje… v prenesenem pomenu seveda to pomeni, da so, se opravičujem, smo malo “čez les”… Po tej ugotovitvi si lahko končno mirne duše pogledam v oči.

Po vsej verjetnosti je tudi to vplivalo na izpolnitev želje po prisotnosti na pogrebni slovesnoti.

Ko pa sem ravno pri bolj temačnih temah naj omenim še, da petelinjega prijatelja iz začetka moje zgodbe ni več privezanega pred sosednjo hišo… preveva me čuden občutek, da ga morda ni več med nami. Neprestano tudi pogledujem za tricikli, če bi ga slučajno uzrl na kakšni popoldanski vožnji… vendar zaman.

Pretresljiv pogled na prazen prostor

Pretresljiv pogled na prazen prostor

Ubožec najbrž ni prestal postopka aklimatizacije. Upam, da ga nisem tudi sam nevede uporabil za polnjenje želodca v kateri izmed obcestnih “okrepčevalnic”. Če sem slučajno ga, potem… oprosti Rudi. Tako sem ga namreč (ne vem točno zakaj) poimenoval že takoj na začetku… no najprej je bil Rudolf vendar mi je to delovalo malo preveč božično. Toda Rudi,… bil si res dober petelin,… a prosim razumi…, bil sem neznansko lačen,…!

Le kaj je z Rudijevo lepo ženkico?

WANTED

WANTED

OPOMBA: Dragi bralci! Ne čudite se zlorabi tropičij. Želel sem le nadomestiti manjko, ki je nastal ob rojstvu. V mesecu februarju. In tri pike!

Slike slovesnosti (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 9 komentarjev »

Naučimo se filipinsko…drugič

Objavil BLAŽ SKOK dne 21.06.2010

Zahodnjaki se pri reševanje tega problema (kako se prebiti skozi množico ljudi) poslužujemo popolnoma drugega sistema kot Filipinci… končni učinek pri obeh je praviloma enak le da je izguba časa in energije pri zahodnjaku enormno večja… prav tako pri zahodnjaškem načinu obstaja nevarnost poškodb, saj je velika verjetnost, da se kateri izmed udeležencv ne strinja popolnoma z nami… v primeru zapletov se poškodbam morda lahko izognemo, če izvedemo hitro rotacijo sistema iz Zahodnjaškega v Filipinskega…

http://www.vimeo.com/12729663
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 12 komentarjev »

Naučimo se filipinsko

Objavil BLAŽ SKOK dne 19.06.2010

Filipinci se od Slovencev (verjetno kar Azijci od “Zahodnjakov” nasploh) razlikujejo po mnogo stvareh… ena izmed njih je potrpežljivost. V primeru, da je za določeno stvar potrebno počakati nekaj ur bo večina filipincev to prenesla popolnoma mirno…

Ta navada se mi je od začetka zdela skrajno nenavadna. Vajen sem namreč, da v takšnih situacijah telo in glava zahodnjaka reagirata popolnoma nasprotno. Res je , da sem “njihov” šele dober mesec vendar v šoli, trgovini itd. še nisem zasledil zavijajočih se oči, kot da bi si hotel pogledati v notranjost lobanje, skandiranja kletvic, prepira ali celo pretepa… situacija je skrajno zanimiva in seveda poučna za nas “moderne” zahodnjake.

Kot novopečeni profesor (oddelal sem že nekaj predavanj a o tem v eni izmed naslednjih objav…), ki svoje “brezmejno” znanje nesebično predajam na mlade rodove filipinskih študentov čutim potrebo in dolžnost, da tudi vam predam malo filipinske modrosti…

http://www.vimeo.com/12687557
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA", TRENUTKI NOROSTI | 8 komentarjev »

Prekleti rumeni Kawasaki

Objavil BLAŽ SKOK dne 13.06.2010

Prečkanje ceste je tu prav tako opravilo posebne vrste.

Najprej je treba strateško dobro določiti kraj prečkanja ceste. Ni najbolje oz. čas jemajoče je, lahko tudi boleče, če za našo pot izberemo del ceste katerega se drži še kakšna druga steza… saj se lahko mimogrede znajdemo na vetrobranskem steklu tricikla, ki je v istem trenutku videl popolnoma isti prazen prostor v verigi glasnih prdulj…

neprimerna točka za prečkanje ceste

neprimerna točka za prečkanje ceste

Ko določimo mesto penetracije sledi prečkanje v osmih fazah. Potrebna je visoka koncentracija in dober reakcijski čas.

Koreografija za prečkanje ceste je sestavljena iz naslednjih korakov:

Prva faza: koncentracija in čakanje na prazen prestor v prometu…

Druga faza: prečkanje prvega pasu vozišča…

Tretja faza: ponovitev prve faze…

Četrta faza: prečkanje drugega pasu vozišča…

Peta faza: ponovitev tretje faze…

Šesta faza: prečkanje tretjega pasu vozišča…

Sedma faza: ponovitev pete faze…

Osma faza: prečkanje četrtega pasu vozišča…

Zaključna faza: seskok in poklon…

Filipinka v akciji (po četrti fazi...)

Filipinka v akciji (po četrti fazi...)

OPOZORILO: V primeru, da je cesta sestavljena iz samo dveh pasov vozišča je nujno potrebno element seskoka izvesti po četrti fazi! Stopnja težavnosti ceste dveh pasov ni nujno manjša a je kljub temu uspešno prečkana štiripasovna cesta neprimerno bolj cenjena prvina…

Po nekaj sekundni popolni napetosti si na drugi strani ceste lahko končno oddahnemo… neprijetno zna biti le v primeru, da se ob popolni relaksaciji po uspešno izvedenih manevrih spomnimo, da smo nekaj nepogrešljivega pozabili v trgovini, službi…

Pri prečkanju ceste obstajajo naslednje lovorike (za njih vem zaenkrat samo jaz):

GRAND SLAM (oz. NATIVE): prečkanje štiripasovnice z uporabo samo dveh faz (koncentracija in prečkanje vseh štirih pasov naenkrat)
MASTERS (oz. ADVANCED): prečkanje štiripasovnice z uporabo samo štirih faz (koncentracija in prečkanje prvih dveh pasov na enkrat ter koncentracija in prečkanje drugih dveh pasov naenkrat)
CHALLENGER (oz. BEGINER): prečkanje dvopasovnice z uporabo samo dveh faz (koncentracija in prečkanje obeh pasov naenkrat)

Idealni pogoji za Grand Slam

Idealni pogoji za Grand Slam

V moji kratki karieri sem osvojil že kar nekaj lovorik kot naprimer: dvakrat zapored osvojeni masters, enkrat osvojeni challenger (bilo bi jih več vendar se po večini udeležujem le grand slamov in mastersov) in enkrat skoraj osvojeni grand slam, katerega pa mi je v zadnjem trenutku preprečil tricikel… rumeni… prekleti rumeni Kawasaki…

mogoče je bil prav tale

mogoče je bil prav tale

Omeniti je potrebno še, da turnirji potekajo le od ponedeljka do petka in sicer od 8-10 in od 16-18.

V bližini večjih nakupovalnih centrov je, kot se za urejen promet na takšnih področjih mesta spodobi, na cesti označen prehod za pešce. Prečkanje ceste na tem delu cestišča pa poteka… na popolnoma enak način kot je opisano zgoraj. Označeni prehodi za pešce so odlični za prihranek časa pri določanju strateške točke prečkanja ceste.

Filipinec v akciji (po šesti fazi...)

Filipinec v akciji (po šesti fazi...)

Mix slik (promet, izlet na nasade ananasa, vrtove Duriana,…)…(Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, NASVETI STRICA "MAXA" | 4 komentarjev »

Profesor: POTRJENO!

Objavil BLAŽ SKOK dne 7.06.2010

Danes sem opravil tako imenovani “demo teaching” pred štiričlansko strogo komisijo STI koliđa… Moram priznati, da sem pred nastopom čutil intenzivne napade diareje… Dobro je biti vedno na tekočem. Vendar preživel sem. Komisija me je spustila skozi sito tako, da lahko v naslednjem tednu začnem s svojim profesorskim poklicem. Seveda so mi podelili tudi nekaj nasvetov, kar sem, kljub dolgoletni profesorski karieri, sprejel z odobravanjem.

Že pred tem sem bil deležen nekakšnega tečaja kvalitativnega poučevanja. Celoten profesorski zbor STI koliđa, kakšen profesorski vajenec in seveda gostujoči profesor iz Slovenije.

Aktivnosti so potekale skozi cel teden: delavnice, predavanja,… in seveda neprestana izmenjava “bogatih” izkušenj predavateljstva. Ker imam izkušnje le iz nasprotne strani predavateljskega podija, jim potenja ob plonkanju in ostalih izkušenj iz (ne)obiskovanja predavanj raje nisem razlagal in sem modro poslušal izkušnje ostalih “kolegov profesorjev”.
Veliko prisotnih je bilo prepričanih, da je moja profesorska kariera prežeta z nebroj izkušnjami zato sem ob določenih situacijah, v izogib neprijetnemu položaju, seveda hitel razlagati, da mi le naj oprostijo saj sem popolnoma nov v profesorski smetani. Še posebej na koncu ko so želeli slišati katera nova znanja sem odnesel od tečaja. Seveda sem pokazal navdušenje nad vsem prikazanim… zame je bilo namreč vse novo… no razen kakšna pavza za kavo, kjer sem naravnost blestel.
Tu in tam sem bil deležen tudi kakšnega nejevernega pogleda, ki sem ga skušal ukrotiti s prijaznim in nič hudega slutečim kontra pogledom.
Kot se za profesorja, ki mora biti poln samozavesti spodobi, sem prepričan, da si, po vseh opravljenih preizkusih sedaj “zaslužim” ime po katerem me že sedaj naslavljajo študentje. Profesor.

Ja, nekje pridobivanje nazivov poteka z bliskovito hitrostjo. Včeraj navaden študent v naslednjem trenutku že z nazivom profesor. Tako bliskovito akademsko kariero bi mi zavidal marsikdo.

Ker moja profesorska garderoba premore samo ponošene hlače, majice in japonke moram v kratkem investirati še v “mašni gvant”…, da bom prepričal tudi z zunanjim izgledom (tudi pravila koliđa določajo eleganco). Upam le,glede na to da mi je moda bolj ali manj tuja, da bo na dan nakupov moj čut za estetiko na najvišjem nivoju saj nebi rad s svojo pojavo, kot kakšen baduy1, že prvi dan izgubil “avtoriteto”.

Tako čaka me teden popolne predanosti študiji nastopa, snovi, itd…. saj si težko prigaranega slovesa vrhunskega profesorja ne smem zapraviti že v prvih urah predavanj.

V povezavah dodajam mix slik (tečaj, dovoz tun, plaža white haven…)…(Pictures)

  1. BADUY je filipinski izraz za nekoga, ki se malce nenavadno oblači []
  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 5 komentarjev »

“Brown Out”

Objavil BLAŽ SKOK dne 2.06.2010

Baje se je to dogajalo tudi v Titovih časih… v naši rajnki Jugoslaviji. Sam se tega ne spomnim, sem pa mogoče ravno v času izklopa postal embrio… se opravičujem, sva postala, saj sva si kraljestvo posteljice delila z mojim bratom dvojčkom.
Tudi tu srečujem veliko nosečih žensk za kar lahko morda zasluge pripisujemo tudi tako imenovanemu “Brown Out-u” (t.j. izklapljanje elektrike tudi do osem ur dnevno zaradi varčevanja)… Sicer ne traja celo leto ampak samo določena obdobja.
Ti trenutki so lahko izjemno romantični. V primeru pa, da samček v trenutkih “Brown Out-a” ni deležen družbe samičke, pa lahko ta romantika preraste v trenutke norosti oz. “Black out”.
V enem od teh sem se ujel tudi sam in delček dogajanja posnel…

opomba: V ozadju se sveti okno in ni luč kakor je najprej mislil moj dragi, že pri Titovih časih omenjeni, bratec dvojček Janček, ki mi je dejal, da so očitno trnutki norosti res hudi, da kljub temu, da mi v ozadju gori luč mislim, da je “brown out”… Napadi norosti so res hudi (a hkrati blagodejni)… vendar je tisto vseeno okno…

http://www.vimeo.com/12195786

Rahlo so k temu prispevale tudi posledice prejšnjega “napornega” dne… katerega slike dodajam v spodnji povezavi…

Piknik na plaži Gumasa,… (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010, TRENUTKI NOROSTI | 21 komentarjev »

Veseljačenje po filipinsko…

Objavil BLAŽ SKOK dne 30.05.2010

Po sredini prekrokani noči z Viki, Rodo, Grethen in Digzom smo sklenili, da le to, v isti zasedbi, ponovimo še v petek.

...veseli profesor...

...veseli profesor...

Vmes smo v četrtek skočili na durian (priljubljen sadež), ki sem ga jedel prvič. Tu na Filipinih za durian pravijo, da smrdi kot pekel in je okusen kot nebesa… ob tej metafori se mi je porodilo vprašanje, ki sem ga serviral prisotnim: ali lahko potemtakem sklepamo, da sta hudič in bog v bistvu prijatelja, ker je to očitno njuno skupno delo?… Filipini so zelo verna katoliška dežela zato se v nadaljnjo razpravo in morebitni konflikt nisem spuščal.

Mešanica boga in hudiča

Mešanica boga in hudiča

Petek. Večerja v športnem centru. Hrana odlična (med drugim sem jedel tudi nojev hamburger). Pijača San Miguel Light pivo. Po večerji smo se odpravili po okoliških barih. Seveda s filipinskim “taxijem”. Sedaj se že rutinirano in bolj kot ne brez presenečenih pogledov vozim v triciklu.

prijatelj Manu Pacquiao...

prijatelj Manu Pacquiao v športnem centru...

Po obisku dveh barov in popitih nekaj steklenicah piva smo se odpravili še na zadnjo lokacijo. Kot že nekajkrat so me tudi tokrat rahlo presenetili. Sam sem bil prepričan da gremo v običajen bar in dokončno utopimo prijeten večer v pivu. Seveda ni bilo tako. Namestili smo se v sobo z udobno sedežno garnituro in televizijo ter zaprli vrata. Moja prva asociacija je bila… no pustimo moje asociacije. Dokler se na mizi ni pojavil katalog z velikim izborom pesmi in mikrofon. Seveda je šlo za tipično karaoke sobo… in deležen sem bil še enega zanimivega načina zabave Filipincev.

Priprave na nastop

Priprave na nastop

Bilo je zelo zabavno še posebej po nekaj dodatnih pivih. Tudi sam sem predstavil svoje pevsko znanje. Že prej sem vedel, da se nastopu ne bom mogel izogniti zato sem intenzivno zlival vase steklenice poguma imenovane San Miguel. Končno je prišel moj trenutek slave. Zapel sem dve zelo znani filipinski pesmi in sicer “Butsiki” in Lupang Hinirang… kakopak z besedili v tagalogščini, kar je dalo mojemu “performensu” dodatno umetniško vrednost. Žal sem ob koncentraciji na nastop pozabil pripraviti fotoaparat, da bi posnel mojo mojstrovino. Zelo sem se trudil in dal od sebe res maksimum (največja količina, mera, ki je še dovoljena, dopustna ali mogoča)… izvrstno sem opravil predvsem z delom besedila ki se je glasil: DI,DI,DI,DI… enkrat vmes sem zapel tudi: DE,DE,DE,DE… V filipinščini DE DE pomeni ženske prsi oziroma pravilneje joške. Najbrž sem bil še pod vtisom moje prve asociacije….

Še sedaj ne vem zakaj so prisotni od neukrotljivega smeha skoraj popadali po tleh. Po nekaj urah preživetih v “studiu” smo zapustili oder mojega prvega pevskega nastopa. Ob odhodu sem bil tarča pogledov osebja, ki dela v karaoke baru. Verjetno je moj nastop navdušil tudi njih… večer se je zaključil še z eno zgodnje jutranjo dirko s triciklom po mestu General Santos.

na prvi pogled ni videti, da se v triciklu lahko pelje 6+1 oseb

na prvi pogled ni videti, da se v triciklu lahko pelje 6+1 oseb

Naslednji dan sem bil povabljen še na Foam festival. Povabila me je Dr. Mariza, ki je nosilka predmetov ekonomika in finance na STI koliđu, torej je bila to moja prva učna ura. Zabava je bila spet odlična, kar v tako dobri družbi ni težko, tako da sem imel dober razlog, da prespim skoraj celo nedeljo… no, edino nedeljsko opravilo je bilo pranje perila.

Slike prvih veselih nočnih uric (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 4 komentarjev »

Moj filipinski dom

Objavil BLAŽ SKOK dne 24.05.2010

Ob prihodu so me naselili na koliđu, kjer imajo urejeno hotelsko sobo z recepcijo za prakso študija turizma. Tu sem preživel nekaj stresnih začetnih dni saj so mi prepovedali, da se sam sprehajam po ulicah, …. Razlog je bila bojazen, da se izgubim, ker še ne poznam okolice.
Spomnim se, da smo tudi doma, kadar smo dobili kakšnega novega petelina le tega zaprli za nekaj dni, da se je udomačil. Očitno tukaj še uporabljajo “klasične” postopke aklimatizacije.
Skratka zame se bojijo, kot bi bil poslednji primerek belega človeka… no po drugi strani pa je razumljivo, gre le za eminentnega profesorja iz EU.
Moja soba na koliđu je bila sicer lepa in udobna vendar … prišla je sobota in selitev v moj filipinski dom za naslednjih nekaj mesecev. Živim v bolj ruralni soseski, ki jo obdajajo tropska drevesa. Všeč mi je.

Ulica v kateri živim

Ulica v kateri živim

Po večini je ta soseska naselje z lesenimi hišami. Pred eno od teh vsak dan videvam petelina privezanega za nogo, ki čaka na boje (mogoče pa gre za petelina iz tujine in je samo v procesu aklimatizacije). Družbo mu vseskozi dela njegova partnerica.

Bojevnik (mogoče tujec) in njegova ženkica

Bojevnik (mogoče tujec) in njegova ženkica

Dodatek: Včeraj, ob objavi tegale zapisa, še nisem imel enega izmed krovnih dokazov ločevanja domačega od tujega petelina. Ravnokar sem na poti na koliđ ugotovil kako enostavno je ločiti ti dve vrsti. Po vsej verjetnosti je petelinji prijatelj iz soseščine tujec… domačini se namreč vozijo s tricikli. Zanimivo, da je obarvanost pri petelinih ravno obratna. Primer še moram raziskati…

... razlika med tujcem (zgoraj) in domorodcem je očitna...

... razlika med tujcem (zgoraj) in domorodcem je očitna...

Karakteristike mojega bivališča (neke vrste motel) so naslednje:

- Klima: DA, če se tristopenjski ventilator šteje za klimo (info: prvi večer sem sredi noči moral preklopiti iz tretje hitrosti v drugo, saj sem se bal da staknem kakšno vnetje ušes). Ko že omenjam klimo naj povem, da je klima povsod nastavljena na 17 stopinj celzija. Zunanja temperatura je okrog 35 stopinj celzija! Iz tega sledi zaključek: kdor ima klimo to tudi nazorno pokaže. Človek težko ostane ravnodušen.

Ležišče, skrajno levo se vidi klima

Ležišče, skrajno levo se vidi klima

- Mrzla voda: DA (glede na vremenske razmere se mi še mrzla voda zdi vroča tako da tople vode niti ne pogrešam)

- Pralni stroj: DA (večkrat ga bom uporabil bolje bo delal; obstoječi trije programi za pranje: leva roka, desna roka in obe roki)

Pralni stroj... zaenkrat še nasmejan. Program: miljenje z desno roko.

Pralni stroj... zaenkrat še nasmejan. Program: miljenje z desno roko.

- Televizija: DA (na veliko presenečenje, imam vse potrebne programe, da bom lahko spremljal svetovno prvenstvo v nogometu (Roda mi je prinesla tudi fotokopiran urnik prvenstva))

Televizija in klima

Televizija in klima

- Internet: DA. Seveda v tako opremljeni sobi ne sme manjkati internet (instant USB internet SMART BRO. Cena pol ure je cca. 15 eurocentov. Povezava: nemotena pri odbitku denarja in velikokrat motena ob poskušanju brskanja po spletu)

- Kuhinja: DA (zunanja. Lepe modre ploščice)

Kuhinja

Kuhinja

- Hladilnik: DA (izposojen (spodnja polica) od dobrodušnega gospodarja)

- Dodatna oprema: DA. Neskončna druščina lepih malih mravljic, ob večerih mi družbo delajo prelepo zveneči komarji, čez dan pa sem deležen obiska kakšne kobilice, mušje družine,…, v kuhinji pa neprestano ordinirata dva kuščarja (podobna gekonu, vendar po informacijah iz soseščine gre za drugo vrsto in sicer butiki). Opravičujem se vsem prisotnim, ki sem jih morebiti pozabil vključiti na seznam dodatne opreme.

Nekaj slik mojega doma, ulice, … (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 8 komentarjev »

Gostujoči profesor!?

Objavil BLAŽ SKOK dne 19.05.2010

Za mano so pestri dnevi… kot kaže je to le uvod.

Po slovesu od domačih sem z mešanimi občutki poletel proti Filipinom. Vmesni postanek v Dubaju name ni nardil večjega vtisa (v treh urah drugače tudi ni moglo biti), no razen rahel šok ob izstopu iz letala. Vročina in vlaga sta poskrbela, da sem prvič izbuljil oči… do prihoda v avtobus, ki nas je peljal proti terminalu, kjer so poskrbeli za hitro hlajenje (drugič izbuljil oči… tega ne bom več našteval).
Prvič sem začutil Azijo in Filipine v čakalnici za polet proti Manili. Med množico Filipincev nas je iz nje svetila peščica belih turistov. Na letalu sem sedel s Filipinko, ki sicer živi v Monacu. Ko sem povedal, da grem na otok Mindanao me je presenečeno pogledala in dejala, da se tam streljajo, in izrečeno pospremila z imitiranjem streljanja puške mitraljez. Lepa popotnica za nadaljno pot.

Ob pristanku v Manili sem po vseh opravljenih kontrolah lahko vstopil v Filipine. Komaj sem si dobro oprtal nahrbtnik že me je okupiral »komercialis« hotela v Manili. Ponudba je bila dokaj draga 2700 pesos/noč, po rahlem pogajanju je pristal na ceni 2000 pesos nakar sem se v hotelu izpogajal še za dodatni 20% popust, saj sem najel sobo le za 12 ur. V sobi nisem našel oken.

Soba v Manili

Soba v Manili

Manila: razgled v primeru, da bi soba imela okna

Manila: razgled v primeru, da bi soba imela okna

Zvečer sem se malo podružil s hotelskim osebjem. Filipinci so zelo prijazni, včasih mi je zaradi tega kar malo neprijetno.
Dobil sem nekaj informacij od varnostnika pred hotelom glede General Santosa (streljanja ni omenjal):

- Mesto ni nevarno
- Zelo prijetno in lepo mesto
- Mesto, ki slovi po najlepših dekletih na Filipinih,… hmmm

Budilka ob štirih zjutraj. Na letališču se vkrcam v letalo. Po dveh urah pristanem v General Santosu. Na letališču me pričaka drobcena Roda in me odpelja proti STI College (v nadaljevanju koliđ). Pot od letališča do mesta je obdana z barakarskim naseljem, vhod v center mesta varujejo vojaki, na cesti pa kaos. Glavno prevozno sredstvo so tricikli.

Prva dirka s triciklom po ulicah General Santosa

Prva dirka s triciklom po ulicah General Santosa

Roda mi med pogovorom omeni poučevanje študentov, to sem vzel kot šalo vendar le do bližine koliđa. Tam je sledil eden izmed večjih šokantnih presenečenj. Velik plakat z mojo sliko in pripisom gostujoči profesor. Seveda tega prej nisem vedel.

Gostujoči profesor

Gostujoči profesor

Kljub vročini mi je zaledenela kri. Tu že tako izstopam s svojo belo poltjo, s svojo bledico ob pogledu na plakat bi izstopal tudi v Sloveniji.
Po ogledu koliđa in sprehodu po mestu ter obisku trgovskega centra (nabava filipinskega telefona) sem si ob 12 popoldne zaželel malo počitka. Padel sem v globok spanec in, če me nebi ob dveh zbudilo zvonjenje telefona bi po vsej verjetnosti spal zelo zelo dolgo časa.
No, razlog zakaj mi je zvonil telefon je povod za naslednji šok (in to v enem samem dnevu)… intervju za lokalno televizijo. Nisem vedel ali sem imel nočne more ali je res (spomnil sem se da mi je Roda omenila tudi nek intervju vendar tega v trenutku vzhičenosti ob opazovanju dogajanja na cesti nisem ravno najbolje registriral). Takoj sem se moral obleči in priti na prizorišče intervjuja. Ugotovil sem, da gre za krajši intervju oz. nekakšno vrsto promocije STI koliđa, saj v kratkem potekajo vpisi. Dobil sem dve vprašanji glede mojega prihoda sem in zadnje vprašanje oz. povabilo študentom da pridejo na STI koliđ. Tekst je bil vnaprej pripravljen. Predvidevam, da me malo izrabljajo kot maskoto prvega semestra na STI koliđu. Mogoče nisem ravno teleban za intervjuje, saj smo potrebovali le dve ponovitvi, haha za tri vprašanja. Intervju so naslednje jutro že predvajali po lokalni televiziji…baje, ker ga nisem videl. Prosil sem za posnetek. Če bo primeren ga objavim.

Televizijska ekipa in “profesor” Blaž

Televizijska ekipa in “profesor” Blaž

Sedaj imam mesec časa, da se pripravim na moja prva predavanja. 15. Junija ob 13.30 predavam Ekonomiko ob 14.30 pa Finance (predavam…jaz… sliši se zelo nenavadno). Srečo vidim v tem da imam gradivo za celotni semester (potek in vsebina ur) že pripravljen ter da bom v enem od naslednjih tednov deležen nekakšnega pedagoškega tečaja.

Še bo zanimivo!

Upam, da so končali s presenečenji.

Še nekaj slik prvih utrinkov življenja na Filipinih (Pictures)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v FILIPINI 2010 | 7 komentarjev »

Pobeg prvič: Mehika (Monterrey)

Objavil BLAŽ SKOK dne 12.09.2006

Ko se je zgodil tale prvi pobeg še nisem vedel, da me čaka še drugi, ki prav tako ni poslednji a vendar, ker pišem za nazaj lahko naslovim moj prvi mehiški zapis tako kot sem ga… dne 12.9.2006, ko sem pobegnil, bi bil naslov zagotovo drugačen… Sledi sprotno prelivanje stotih strani dnevniškega rokopisa (seveda z zdravo mero cenzure), slik in filmčkov, semkaj v imaginarno spletno kraljestvo. Dokončanje projekta načrtujem nekje v trajanju tretjega pobega, ki se bo zgodil kaj kmalu…

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MEHIKA - MEXICO 2006/2007 | Tagi: , , , , | Brez komentarjev »